1. nov 2005 0:34
Živijo!
Doma smo imeli malo internetnih težav. Upam, da so uspešno odpravljene. Se vam bom priključila na čveku.
Bobby, čestitam za uspeh pri hujšanju. Hvala za podporo in razumevanje in upam, da se nam še kdaj oglasiš (ne mogoče se oglasit, ampak obvezno se nam še kdaj javi). V bodoče ti želim veliko lepih majhnih številk na tehtnici. Se beremo!
Marjanca super, da si zopet z nami na čveku. Ko smo pisale vice, smo ti želele misli preusmeriti drugam in ne na bolečine. Saj vem, da te je pri smejanju miceno bolelo, ampak tole je bilo dobronamerno – namesto kakšnih antibiotikov, ali protibolečinskih zadev. Saj veš, kakšne navihanke smo. Mi je pa všeč, da ti je polnozrnat štrudelj dober. Tudi jaz si ga spečem le zase, ker ni mojima fantoma všeč. Pa saj se za to sploh ne sekiram. Vidiš tegale boš pa lahko imela le zase in ne boš imela slabe vesti, kot pri sladoledu, ko se z Žigecom prepirata zanj.
Hema, super, da sta se imela z možem na pohodu lepo. Škoda pa, da nisva malo bližje. Bi se kar na repo povabila. Jaz jo imam tudi rada, moj pa ni nad njo najbolj navdušen. Še najbolj je tečen, ko se kuha. Pravi, da smrdi po celi hiši in še okoli nje. No meni ne smrdi in res jo imam rada. Držim pesti za izpit! Saj bo šlo!
Dušanka pa kaj je zdaj to. Toliko dobrih želja, ki smo ti jih namenile, toliko sovraštva smo pokazale do tele tvoje bolezni pa se nas še ni prestrašila. Še kar imaš bolečine? Pa saj to ni več res. Kje za vraga se najdejo takšne zoprne bolezni? Iz srca želim, da tale bolezen že enkrat mine. Sem pa zelo vesela za – 10 cm. Čudoviiiiittttoooooo!!!!!! Če pa si se danes pregrešila z malce sadja pa tudi ni tako hudo. Pri takšnem vremenu pa ti sploh ni za zamerit. Sama bi se najraje okopala v sadju, ko bo konec diete pa v kakršni koli hrani. Kaj pravite, kad polna hrane. Kot Indija Koromandija. Srečo imamo, da se od fantazije še nihče ni zredil.
Helena, a ti tudi prideš na kavico v sredo v Santano (na staro mesto)?
Uf, Majdad – tole s klopom pa ni hec. Te popolnoma zastopim. Sama imam zelo rada gozd, pa si sploh ne upam nos pomoliti vanj. Sva šli eno leto z mamo nabirat smrekove vršičke. Sploh nisva šli v gozd, ampak sva jih nabirali ob robu gozda. Pa našpricala sem se tudi, oblečena v anorak, pravilno obuta, na glavi kapo – se bi me lahko prestrašili. Pa ji pokažem roko in vprašam, če ve kaj mi leze po roki. Sploh ni mogla verjet, da se je to lahko zgodilo kljub temu, da sem bila našpricana od gor do dol s smrdljivim sprejem proti klopom Če pa ne bi bila, bi pa tako bila napikana s klopi kot ikebana.
Halo Picika, kakšno turobno mesto. Knežje mesto vendar. A te morda v sredo ne bi zvabile iz te turobnosti na kavico v Santano? No kaj bo?
Marjetka Cvetka super da se bomo zopet videle!!!!!!! To glede prvega novembra se strinjam s tabo. Tudi midve z mamo in brat hodimo celo leto svečke prižigat na očetov grob. Nekateri pa samo za jutrišnji praznik, potem pa veter pomete prazne sveče z grobov. Res žalostno.
Ja, vidim, da so prazniki dober izgovor, da nekaj pečemo. Tudi sama sem delala 3 vrste peciva: malo za nas, malo za mamo, pa za brata, pa obiske – danes pa tudi zase. Je OH dan in popoldne je padlo pecivo v trebušček. Mnjam!
Hej en pikec se je poslovil, eden pa je izgleda še naprej z nami. Ja lepo. Če ne pišeš rad imam rešitev zate. Pridi se 18. pokazat v Celje, boš pa kaj povedal. Že res, da bomo same ženske, ampak če boš prišel še ti, vsaj deževalo ne bo naslednji dan. Od kod pa sploh si?
Za danes bodi dovolj. Jaz grem spat, vidim pa, da se bodo nekatere čez kakšni dve uri že zbudile. No lahko nočno, onim drugim pa dobro jutro.
bonaca