24. jun 2005 6:16
Dobro jutro, rožice !
Moj otrok je končno varno prispel domov ! Ves popoldan sem bila nemirna, čeprav me je klical, kdaj približno bo doma. Ves čas sem hodila gledat na balkon, kje je in potem sem ga končno zagledala. Malo sem že pozabila, kako je velik. Je bil tudi on vesel, da je doma. Pa kako sem ga objemala, pa cmokala, sploh nisem mogla stran od njega. Kar naprej sem hodila za njim po stanovanju in se ga dotikala, ga božala. Saj razume, da drugače pač ne gre, da se bom umirila. Mi je pa rekel: "Hvala še enkrat, da si mi zaupala in me pustila iti." Kaj naj še rečem ? Mi je povedal, kaj vse ( no, vse verjetno res ne ) so počeli, koliko so se smejali, skratka imeli so se krasno. Pohvalila sem ga, da ni zlorabil mojega zaupanja, da me je klical, kot sva se dogovorila in mi na ta način olajšal življenje v teh dneh. Je pa rekel, da so ostali fantje v petih dneh, kar jih ni bilo doma, poklicali domov le po 2x, edino on me je klical vsak dan. In njemu ni bilo odveč, je rekel. No, pa sem preživela. Iskrena vam hvala za vso vzpodbudo, za to, da ste se mi pomagale odločiti. Verjemite, da je bila odločitev zelo težka, sem pa sedaj ponosna nase, da sem prestala to preizkušnjo. Hvala vam še enkrat.
Lisička, tudi moj otrok je navajen, da sem takšna, kot sem, da ga tudi pred drugimi stisnem k sebi ali pa cmoknem, čeprav to težko, ker se mora skloniti k meni. In vsi prijatelji me poznajo, da sem pač malo drugačna mama. Ko si pa pisala o tem kako tvoja dva hodita v LJ, mi je jasno, da to čaka tudi mene, saj mi že sedaj govori, da bo študiral v LJ. Ampak do takrat imamo še 2 leti, za kateri pa vem, kako hitro bosta mimo.
marjanca45