23. maj 2005 13:15
Hvala vsem za spodbudne besede. Vztrajam naprej. Pri meni pridejo kritične ure popolnoma nenapovedano. Velikokrat se počutim krasno in sploh nimam problema z lakoto, potem pa že naslednji trenutek začutim divjo lakoto. Opažam, da me lakota najbolj popade, kadar nič ne delam ali mi je rahlo dolgčas. Tako, da mi še najbolj pomaga neprestana aktivnost. Ne pretirana, samo toliko, da se zamotim. Super je, če mi uspe lotiti se kakšne stare omare ali likanja, ker to vzame veliko časa, med katerim popolnoma pozabim na hrano. Uf, vidim, da imam polno možnosti, da se zamotim (doma je veliko za narediti). Zato so tudi nedelje zame težje, ker se ponavadi takrat upočasnim, umirim - polenim in to ugotavljam sploh ni tako zelo v redu. mala mucica