Junaki obveznega ctiva

29. jul 2015 17:31

Marjja, pri nas je popolnoma isto.

V prvem razredu so imeli tekmovanje za neka priznanja za prebrane knjige. Moje dete je tisto šolsko leto prečitalo 100 knjig, vse od prve do zadnje so bile naravoslovnega značaja, torej nobenih pravljic. Nobene, niti ene, pravljic absolutno ni maral. Potem je kar precej čital, piše fenomenalno, enkrat sredi faksa je pa izjavil, da je čitanje "overrated". 

Enkrat bom morala napisati, kaj se je zgodilo, ko sva v CH, ne vem, če smo bili tam en cel teden, iskala knjižnico.  

29. jul 2015 22:35

  Rimljanka je napisala:

Pomaga, če je doma kaj vzora v tej smeri, če mami in/ali oči kdaj, malčke držeč za roko, zavije(ta) kdaj v ustanovo, ki se ji reče knjižnica. Je res prijeten občutek, ko je kup(ček) kjig, ki jih malček izbere, skoraj večji od njega. In, če se malo dalj zamudijo v knižnici, ni neobičajno, da se kaj od izbranega prebere že kar tam. Da o tem, da se izposodi knjigo, ki so jo pravkar vrnili, sploh ne govorim. Tako se vozgoja začne. In četudi se tam nekje v puberteti ljubezen do branja skrije neznanokam, se, najkasneje potem, ko izzveni, spet vrne. Enako, hoja v gore, pa še kar je takih reči.

  Se popolnoma strinjam. Ker sva bila oba z možem že od mladosti knjižna molja, sva imela to srečo, da sta bila tudi sinova strašna bralca. Pri nas ni bilo nikoli problemov z bralno značko, pisanjem spisov. Imamo pa tudi knjižnico skoraj pred nosom. Ko smo hodili na dopuste, so z nami vedno romali tudi polni nahrbtniki knjig. Eno leto, ko smo bili na dopustu v bohinjskem koncu, jima je zmanjkalo knjig in sta šla v njihovo knjižnico prositi, če lahko dobita nekaj knjig v posodo za čas, ko smo bili pri njih. Sama nekaj let nisem prebirala knjig, sedaj pa sem spet začela, ampak ob branju čisto pozabim na čas in berem do zgodnjih ur.

30. jul 2015 14:06

Danes se določenim zadevam reče dodana vrednost, pa cona udobja, pa nezavedno, pa kolektivno....

Nimam časa odugovlačit...ampak una Alenčica, ki čepi v coni udobja ob Kralju Matjažu, ki prav tako čepi v coni udobja in obadva čakata na dodano vrednost....

Še dobro, da obstaja Kickstarter...slej ko prej bosta postala večja uspešnica od Avatarja....

Mal se hecam.

Moj namen odprtja te teme je pa itak bil, da malce razmislimo, kako klečeplazno, bogaboječe, že vnaprej obsojeno itd... smo bili vzgajani. Očitno in manj očitno.

Malo sado in malo mazo.

Je eden zadnjič rekel (in je bilo z njegovo sliko vred objavljeno na neki naslovnici..):

Slovenija rabi nov karakter.

Kolkor kapljiiiiiiiiiic, tolko leeeeeeeeeeeeeet, juhu!!

30. jul 2015 14:33

Kapljic, ne kozarčkov 

12. avg 2015 11:47

Ob tej razpravi sem se spomnila dogodka na želežniški postaji v Vranju. Gostitelji so plesali na svojo narodne napeve, nato smo jim skušali parirati s polko, ki jo je bilo treba zapeti. Z veliko težavo smo se spomnili Moje dekle je še mlado, ki je dovolj poskočna, bila je dovolj poznana, da je bila zadostna podlaga, ker nismo imeli instrumenta. Čeprav sem znala Tristo slovenskih naprej in zanaj, sem zelo težko našla vesele pesmi. Naše narodne so bolj za izražanje žalosti, ne za veselje. Zlomljena srca, pijanska omama.

Okrog leta 2000 so strokovnjaki izbrali 100 najboljših slovenskih romanov. Na prvem mestu je Hiša Marije Pomočnice od meni zelo ljubega Cankarja. Hudo sem se namučila, da sem jo prebrala. Še dve drugi, pa me je minilo do veselja. ( No, ko bom skoraj v penziji, se bom potrdila, da bom prebrala celotni seznam.)

Slovenska duša je lirična, cagava, pesniki so še bolj turobni, če so v omami hlapov, v revščini.

Kot otrok se spomnim samo poguma partizanskih kurirjev in junakov, česar ni več primerno omenjati.

Hčerka pokojnega brata je pri 6 letih v šoli povedala, da se ljudje razlikujemo po genskem zapisu. Učiteljica je mamico počakala pri vratih, ker je bila zgrožena nad takimi pripombami. Mojo mamo so v 4. razredu poklicali v šolo, ker je mouj brat napisal v šolsko delo, da je Napoleon Desiree podaril 4 soboljeve plašče, kar je zgrozilo učiteljico. ( Sunil mi je knjigo Desiree, ki jo je takrat brala cela moja generacija.). Brat je bral v vsakem trenutku vse do svoje smrti, njegova punčka pa je prav tako knjižni molj. Danes bere Harrya Potterja, stara pa je 8 let.

Nekatera nagnjenja imamo v genih, tudi odsotnost narodnih junakov, ki smo jih imeli med NOB in so sedaj izginili.

12. avg 2015 14:09

Žalostna in težka zgodovina slovenskega naroda, skozi stoletje, piše pesmi in knjige.

12. avg 2015 16:21

Obvezno čtivo bi lahko bila tudi Živalska farma, Georga Orwella.

12. avg 2015 16:59

Eno me pa res zanima: kam na lestvici žalosti se uvršča naša zgodovina (torej zgodovina Slovencev)? Recimo na evropski in svetovni skali?

12. avg 2015 17:11

Limnol, vse je v pogledu na kozarec: je napol pol ali napol prazen? 

12. avg 2015 20:34

Ne gre zgodoine meriti po žalostih, krivicah in kar je še takih subjektivnih. Zgodovina ima v metodi zgodovinsko distanco in to je, da gre zadeve preučevati po tem, ko mine deset, dvajset, petdeset let - ravno zato, da se subjektivne zamere kolikor toliko očistijo, da ne rečem odpadejo.

Kar pa velja primerjati - to je pa bolj kulturološka tema  - je pa to, kako nacije predelujejo svoje dizastre, mračne teme in kako znajo dostojanstveno ali pa manj dostojanstveno prenašati zmage.  Je pa tako, da človek na individualni ravni - in potem skozi to izkušnjo lahko vpliva še na koga - določene stvari drugače vidi, če se preprosto odloči, da bo svet gledal z odprtimi očmi, šel tu in tam čez planke in če mu bo jasno, da distanca od njegovega nosu do plota domačega dvorišča ni univerzalno merilo za presojo vseh stvari na svetu in da krtina na njegovem dvorišču ni Mont Everest.  In je tudi tako, da človek spozna svoj dom predvsem takrat, ko ga ni doma. O tem na svojevstten način piše frina v gornjem postu.

Glede Slovenije in njenih prebivalcev. Vedno so bili napredni, ki so bili seznanjeni s trendi (btw, eno leto po bratih Lumiere so se v Ljubljani začeli vrteti filmi, v Ljubljani je druga najstarejša filharmonija itd itd) in vedno je bila okoli ena masa runklnov takih in drugačnih oblik. Zdaj so eni taki časi, ko se runklni derejo in zganjajo nered in to utruja in smo zaradi tega vsi utrujeni. In ravno ne vemo, če je reakcija na vsako runklnovsko ravno ta prava reakcija. Pa ni druge, da se reagira vedno znova in znova. Ker nas zgodovina  - in tu se vračam na Sonjino iztočnico - uči, da če razum umolkne, se slejkoprej razvije fašizem. Enkrat je bilo čisto zadosti.