Junaki obveznega ctiva

29. jul 2015 11:24

29. jul 2015 14:17

Jaz Svetlano Makarovič obožujem, se pa z njenim izumom Slovenceljnov ne identificiram, niti ne strinjam. Saj sem pa tja kakšen že je, ki bi si zaslužil tak izraz, a tudi drugi narodi imajo svoje -enceljne. Sama menim, če se sam ne spoštuješ, te tudi drugi ne bodo. Mogoče sem ta izraz kdaj uporabila, prav velikokrat pa ne. Mi je pa všeč Svetlanin izum za osamljenost, ki ni vedno osamljenost, ampak "samost". Nekateri so radi sami, v dobri družbi radi hudomušno rečemo in niso osamljeni. Ta samost mi je pa všeč.

29. jul 2015 14:39

Primer, ko je slovenceljstvo na delu (neodvisno od tega, kako je komu všeč tale besedaI):

- Ko slišite, da smo "majhen narod" ; majhnoštevilen ja, "majhost" je pa nevredna izbira v glavi

- Ko slišite, "kaj bi mi poskušali, kako so pa to Nemci rešili", z implicitnim poudarkom, da nemško že po definiciji in brez sence dvoma pomeni dobro.

- Ko se pohvali malo do nič in kritizira ogromno,

- Ko uspeh osebe A osebe B ne motivira, da bi bila tudi sama uspešna, temveč namesto tega obira osebo A

- Ko se misli, da so problemi naše doline in naše države najbolj grozni na svetu in da hujših ni, skratka, ko se ne gleda čez planke.

- Ko se misli, da je standard mojega dvorišča univerzalno merilo vsega.

- Ko se pokroviteljsko gleda na ljudi iz južnih držav in se totalno servilno obnaša do ljudi iz germansko-govorečih držav....

- Ko se predpostavlja, da bo za moj izdelek veljala blagohotnost in sprejemljivost, kar pa mene ne ustavlja, da ostro kritiziram tisto, kar so naredili drugi

- Ko se misli, da sem na cesti za to, da se mi ostali umaknejo (mimogrede, agresivnost na cestah v naših krajih je osupljiva)......

Zdaj, če kdo še ni doživel nič od tega...

29. jul 2015 14:56

Ko občasno to omenim (da ne rečem, vsi ki jih poznam in gredo na izlet v SLO, to omenijo kot eno od dveh man), dobim tak rafal, da komaj preživim. 

29. jul 2015 16:11

Moraš najpej čez mejo, da vidiš, kako je po naših cestah. Moram pa reči, da so se ljubljanski vozniki do mene veliko lepše obnašali, ko sem se še izgubljala po ljubljanskih ulicah z MB tablicami. V Franciji se pa s slovenskimi tablicami tako ali tako počutim kot carica (se pa trudim, da tega ne bi preveč izkoriščala).

Ampak ker smo pri čtivu - zelo veliko je bilo in je gotovo še odvisno od učiteljic, ki učence znajo ali pa ne znajo pripraviti do branja in do tega, kaj jih v knjigi čaka, sploh v prvih letih branja v osnovni šoli. Ampak, kot z vsem ostalim, moraš tudi tu pač imeti tudi malo sreče.

29. jul 2015 16:29

29. jul 2015 16:34

Pomaga, če je doma kaj vzora v tej smeri, če mami in/ali oči kdaj, malčke držeč za roko, zavije(ta) kdaj v ustanovo, ki se ji reče knjižnica. Je res prijeten občutek, ko je kup(ček) kjig, ki jih malček izbere, skoraj večji od njega. In, če se malo dalj zamudijo v knižnici, ni neobičajno, da se kaj od izbranega prebere že kar tam. Da o tem, da se izposodi knjigo, ki so jo pravkar vrnili, sploh ne govorim. Tako se vozgoja začne. In četudi se tam nekje v puberteti ljubezen do branja skrije neznanokam, se, najkasneje potem, ko izzveni, spet vrne. Enako, hoja v gore, pa še kar je takih reči.

29. jul 2015 16:44

Bi rekla, da je bolj odvisno od staršev in zgleda ter motivacije. Učiteljicam vsekakor ne gre na roko (omenjeno) obvezno čtivo, delno se to rešuje z bralno značko (če je še pod tem imenom-ne vem).

Sama sem (bila) pravi knjižni molj, poleg bralne značke še vse ostalo, večino, kar je bilo v takratni šolski knjižnici. Knjižnjičarke so mi celo omejevale določeno literaturo (ki naj bi bila namenjena višjim razredom), sem jo pa brez problema dobila v mestni knjižnici.

Kar se junakov tiče, se jih spomnim le nekoliko: Martin Krpan, Peter Klepec, kak Suhadolčanov lik in morda kakšen hraber kurirček, potem pa konec. 

Domače branje in veliko slovenske literature pa je bolj v slabem spominu, ali pa sem se ji celo izognila iz razlogov, ki jih je Vendelina jr. najbolje povzela. Ker se to še do danes ni popravilo, bom verjetno večino Naše besede za zdaj preselila v klet...

Imam pa nekaj junakov med našimi poeti...

29. jul 2015 16:50

proxima je napisal/a:

Ja, se strinjam, da moraš čez mejo, zlasti kam južno od Salerna...:))))))) Vsakič, ko sem prišla s Sicilije, sem bila v Ljubljani nekaj dni čisto "glej, pa ta je kar ustavil pred rdečo..."; "saj ne more biti res, stoji na pasu za zavijanje in še daje žmigovc..."; etc... lp, proxima

Saj, tudi če greš na Kitajsko, ti lasje pokonci stopijo, ampak ni se ravno treba z najslabšimi primerjat. Se mi zdi, da je še najhuje z vsemi buliji na Slo avtocestah. Kok hiter so že ministrico za notranje zadeve vozili? Pri nesreči ob taki hitrosti se niti približno ne preživi. Hm... pa mi je conspiracy theory padla na misel. :)

Da ne brcam popolnoma mimo, še čtivo: Šivilija in škarjice je bila ena moja najljubših, ko sem bila v prvem (ali je bilo v drugem) razredu. Je bilo tudi obvezno čtivo. :)

29. jul 2015 16:58

Jaz sem oboje: mama in učiteljica- svojima sem brala že v nosečnosti pa vse do približno polovice OŠ ob vsaki priložnosti, zjutraj, opoldne zvečer, pred spanjem, po spanju, med spanjem, po avtu, po vlaku, v knjižnici vsak teden, domača knjižnica ogromna , blablablabla,... Aja, lutkovni abonma, pravljične ure, mladinsko gledališče, musicali 1. gimnazije v MB, ni da ni.

Danes: hči bere bolj malo, sin pa nič!  (23 in 26 let).

Pa kaj naj še naredim???? Oz., kaj sem naredila narobe???

Imam upanje, da bo prišlo za njima, nekoč.....kot je rekla Rimljanka.

 

marjja