27. jul 2015 19:14
Da grem nazaj na osnovno vprašanje (tekom dneva mi je Mygrace razložila the logic behind): Zakaj v naši literaturi ni veliko junakov, ki nam bi bili simpatični, je pa ena dolga vrsta takih ali drugačnih luzerjev. Saj poznate tisti stavek, ko smo obnavljali čtiva, da "junak tragično propade". Ker dejstvo je, da Hlapec Jernej je izvrstno napisana tekst, ampak protagonist je pa luzer (kot je več ali manj vsa Cankarjeva ekipa). Pa tudi z ženskimi liki ni posebej bolje, to se tripi na sto in več načinov. Zakaj v slovenski literaturi ni nastal en zafrkantski lik tipo Bridget Jones, ki sicer zamoči vedno in povsod, ampak na koncu nekako pristane na vseh štirih in gre dalje. Zgolj zaradi tega, ker se je dar pisanja na teh prostorih malo samoukinil ali je zaradi odnosov, kjer ljudje ne znajo občudovati, ne znajo pohvaliti in jih najbolj radosti, če slehernik trpi, če pa ravno na trpi, je pa totalno nesrečen, samo da tega niti ne ve? Pa saj ni samo v literaturi, poslušajte enkrat novejše slovenske pesmi. Ker, če bo obveljala tista od nove ministrice, jih bomo morali non stop poslušati
..... Eno samo jamranje v stilu: Vsak je sam (Hazard), Kje si ti, sama sem med ljudmi (nekaj od Bilbi), Raje nič ne vprašam in še naprej trpim (Papir), Lahko mi lažeš v obraz, jaz vse prenesem, znam živet na tleh (Tinkara Kovač)......Bljak in bljak od vsakdanjih dizsastrov. A bi karkoli od ravnokar napisanega želeli zase, učili svojega otroka? Bi rekla, da ne. Ampak s to bivanjsko nedoločnostjo, ko so ljudje neoblikovani, ko se ne uprejo itd itd, živimo vsak dan in postaja normalno. Se kdaj vprašate, kdaj se vam kdo zdi junak ali uspešen in vam je to super - ali pa začnete na tej personi mikroskopsko iskati napake, razmišljat, kako je s kakšno goljufijo do česa prišel, če pa že ne z goljufijo, je imel pa veze... Se spomnim, da mi je enkrat pregorelo, ko je kak mesec po olimpijski medalji Sare Isaković nekdo prijavil, da "lahko njej, ker imajo starši emiratski denar in so lahko to plačali...." Halo? Izvoli se vsak dan ob pol šestih zjutraj vreči v vodo in popoldne spet in plavaj in po kakih desetih letih govori, prej pa ne, okej?
Je taki zateženosti slovenceljnov do neke mere pripomogla tudi literatura, ki favorizira zatežene protagoniste? Bi rekla, da ja. Sama sem bila že nekajkrat priča, ko so kritiki dvigovali nos, če je nacionalni teater (SNG) izvolil z nezaslišnim, recimo, da je uvrstil komerdijo na program (ki je, dramaturiško gledano, bistveno težja od tragedije). Da komedija pa da ni resna, ker se ljudje smejijo (Slovenceljni so pač nadaljevali tam, kjer je Jorge v Imenu rože odnehal, ker se je zastrupil).
Skratka, je korelacija med nesamozavestjo in nesamozavestmo kulturlo in nesamozavestnimi liki v liiteraturi, če so slednji protagonisti.
Osebno: v osnovki mi je bila najboljša ekipa iz Tajnega društva PGC in Bratovščina sinjega galeba. So otroci sklenili urediti zadeve in so se lotili zadeve in prevzeli odgovornost. Cmeravi liki so mi šli na živce.
Tudi Martin Krpan mi je bil car. Sicer je tržna inšpektorica ugotovila, da je hudič, če je švercer nacionalni junak. Okej, švercal je. Se je pa tudi uprl oblastem in v nadaljevanju dosegel svoje. Tu se seveda ponuja paralela s slovensko servilnostjo do "Bruslja" in izvolite zaključke narediti sami.
In so mi bili carji tudi Zupanovi liki. Ki so, vsemu kar sem je zgodilo, še vedno znali uživati in jim ni bilo nič tuje. Pa tudi iz Zupanovih zapisov se vidi, da je imel nazraensko veselje do spolnosti - ker opisi seksa od koga drugega so tako štorasti (recimo Jančar), da ti je kar nerodno za pisočega...
Okej, če se ob temu komu kaj porodi, je moje delo na tej temi končano. Enjoy.
Vendelina jr.
Vanja
