Hrana naše mladosti

7. apr 2013 8:51

Meni je ostal v spominu črn  kruh iz krušne peči. Star nekaj dni, pa tako dober.

Včasih sva s staro mamo spekli špehovko (kruh z ocvirki). Kako je bilo to dobro. Seveda tista moja v mali posodi je bila pa nar ta boljša.

Tisti "mandolat", ki ga je prinesel Miklavž, je bil zakon.

7. apr 2013 19:56

se še spomnite ?

tudi to je bila hrana moje mladosti in lep spomin na mojega očeta

spomini, spomini, spomini...

10. apr 2013 22:49

Ko sem že spravila v dobro voljo Mišzmoke in JaniceJoplin, še ena prigoda s hrano starih časov.

Za žejo takrat nismo imeli na razpolago vseh mogočih sokov in gaziranih napitkov, ki jim še imena ne vem. Za največjo žejo je bila vedno na pomivalni mizi navadna črna kava v posodi s pokrovčkom. Doma smo imeli eno njivo, na koncu te njive je bila češnja. Stara dobra drobna črnica.

Ob košnji so naju z bratom poslali obračat seno, s sabo pa sva imela štiriletnega fantka, ki je bil začasno pri nas. To je bil zame čudežen otrok. Nikoli umazan, če je jedel kruh ni pustil niti drobtinice. Prikupen svetlolašček, običajno oblečen v svetla oblačila. Takih ne delajo več, bil je sigurno unikat. In tak otrok pride nama z bratom v roke.

"Revež!" se nama je zasmilil. "Vsaj enkrat bi bil lahko malo umazan, da bo videl, kako je to zabavno!"

In sva mu prijazno ponudila tiste črne češnje. Res so bile dobre! Midva sva bila že vsa vijoličasta po rokah in okrog ust, fantek še vedno čist. Pa sva mu pomagala in ga namazala po obrazu s črnimi češnjami. V tistem pa: O groza! opaziva, da se nama bliža otrokova mamica.

Umiti ga je treba! S kom? Vode nisva imela, pa sva ga umila s tistim črnim kofetom za žejo. Učinek je bil katastrofalen.  Fantek v belih hlačkah in srajčki, svetlolas - pa s črnim obrazom! Mamico bi skoraj kap!

Takrat sva jih z bratom zares krepko slišala, a še danes se smejeva, kadar se spomniva tistega umivanja s kofetom.

10. apr 2013 22:51

Katrca11 to pa je res dobra zgodba, hvala :)

11. apr 2013 7:15

Katrca  če se spomniš še kakšnega takega dogodka, kar napiši

12. apr 2013 14:19

Malo sem pobrskala po spominu, ja, kar nekaj takih zgodbic se je nabralo, odkar sem bila sposobna počenjati neumnosti. Tale naj bo za Mišzmoke, ki ima tako prikupen psebdonim. V dogajanju nisem bila glavni igralec, ampak tri miške.

Moj oče je znal enkratno zažvižgati skozi prste, tako da se ga je slišalo dve vasi daleč. Otroci smo se smeli potepati, kjer smo se želeli, če pa je oče zažvižgal, smo morali biti v petih minutah doma. To je bila popolna svoboda gibanja  in nikogar ni bilo strah, da bo koga avto povozil, ker jih ni bilo.

Na enem od tistih potepov sem zašla v klanec nad vasjo, kjer je njihova mama pekla doma zelo dober kruh v štedilniku na drva. Po vrhu je imel zarezano mrežo in še toplega je premazala z maslom, da se je skorja svetila. Takrat pa je delala krofe. Pomagali smo ji njeni trije otroci in jaz. Neskončno dolgo smo klofali tisto testo!

Potem smo tako težko čakali, kdaj bodo krofi pečeni. In je tista mama naredila usodno napako. Vsem štirim otrokom nam je razdelila samo dva krofa, vsak je dobil eno polovico.

"Jutri dobimo obiske, krofi so zanje! Da ne bi komu prišlo niti na misel da bi katerega pojedel, vse imam preštete! Niti eden ne sme manjkati!

Drugi dan pa - mama je šla v shrambo in zavpila: "Henriiiik! MŠ je u špajz! Metlo prinesi, fentaj jo!"  Takoj je bilo "obsedno stanje" v hiši, vsi so lovili tisto MŠ.

A miške ni bilo. Potem se je mami le čudno zdelo, da so prav vsi krofi obgriženi in to tako, da se od vrat ne vidi in je ostro zaslišala še svoje tri "krščene miši".  Zadetek v polno!

Otroci so mi kasneje povedali, da so počakali, da je šla mama v hlev, potem pa smuk v shrambo in obgrizli so čisto vse krofe. Ampak, kot je zabičala mama, niti eden ni manjkal!

12. apr 2013 20:22

12. apr 2013 20:23

Frina, zdaj si me spomnila na smetano z mleka na kruhu, potreseno s sladkorjem. 

12. apr 2013 21:16

Katrca11,

Verjamem, da mami ni bilo prijetno, a tokrat navijam za krščene miške. Še predobro se spomnim vseh dobrot, pripravljenih za obiske, nam nedosegljivih, nedovoljenih. Spraševala sem se, kako imajo starši lahko raje njih, kot nas otroke (dokazovanje ljubezni s hrano ) in se zaobljubila, da pri meni tega ne bo, vse za vse, nič razlik in tako tudi je, še danes.

lp

12. apr 2013 21:39

Podobne zadeve tudi meni niso bile jasne. Še danes, ko pridem k staršem in privlečem ta spodobne kozarce za vino, mama skoči v luft, da to je pa za posebne goste. Potem naredim res dolg obraz in vprašam, če jaz nisem dovolj posebna gostja.