Hrana naše mladosti

2. apr 2013 12:30

Tudi jaz kakšnih jedi nisem marala in jih še danes ne kuham. Pa vendar če pomislim, kako prijetno je bilo,  ko smo se skupaj posedli ob dobri telečji pečenki in ostalih dobrotah se mi orosijo oči. Saj ni bilo pomembno koliko in kaj si dal v usta, bilo je razpoloženje, dobra volja in uživanje. Danes pa nimam več dedkov in babic, ne očeta, le mamo, ki pa ne pripravlja kosil in večerij za nas otroke in vnuke.  Zdaj ko kuham sama in porabim ogromno časa, da naredim rezance, spečem piškote, potico .....znam ceniti vse tisto, kar mi mnogokrat ni bilo všeč. Danes mi imam več apetita, če kdo drug skuha. Včasih pa tega nisem imela in sem mnogokrat vihala nos nad mastno hrano.Zdaj tudi razumem, da so bili drugi časi, druge navade, ki jih danes spremninjamo, dopolnjujemo....Vem pa le to, da smo jedli bolj zdravo hrano, doma pridelano, ker je bilo več časa.

2. apr 2013 15:59

No ja, očitno sta samo xxs in Viva Meier odnesli prehranske travme iz otroštva, ostali smo bili veliko na boljšem. Če me kdaj zagrabi kakšna "travma", si jo grem skuhat, hvala bogu, da znam; po drugi strani pa na veliko uživam v svoji lastni varni coni bez paradižnika. Veliko huje je, če sanjaš o babičinih dobrotah, pa ne veš, kako do njih. Takrat pa velja tista, da "pomagaj si sam, in bog ti bo pomagal" - ker dobi se danes vse, kar se je takrat, le kuhati je treba znati.

Sonja

2. apr 2013 19:30

Priznati je treba, da vse mame, ne glede na to, da so se trudile po svojih najboljših močeh niso bile in tudi še dandanašnji niso dobre kuharice. Moževa mama je zame naredila odlične potice in tudi čez drugo hrano se nisem pritoževala. Tja smo sicer hodili samo na obiske. Svak pa pravi, če naredi trde cmoke"tako je kuhala moja mama." Vsakič jo zagovarjam, ker vem, da je težko narediti dobre cmoke brez jajc, samo z moko in vodo. Ker je kasneje kuhala dobro, ko je imela na voljo več sestavin. Včasih je pomenilo, da imaš, če imaš maščobo, sladkor. Na srečo se je znanje o hrani tako izpopolnilo, da lahko vsakdo dobro skuha, predvsem pa po svojem okusu, če se malo zanima in uči o hrani.

Moja mama  je kuhala odlično. Njeni žganci, palačinke, omake, vaser poclni, štruklji, kaj bi dala, da bi še kdaj kaj skuhala. Pa znam vse to tudi sama narediti, ampak...Mama je skuhala najbolje. Ker je povezano z njo, njenim smehom, njeno dobro voljo, z mladostjo.

2. apr 2013 20:15

Jasno, vsi smo v mladih letih morali kdaj jesti kaj takega, kar nam ni šlo najbolj v slast (pa kdo na svetu pa ima prav vse enako rad?), tudi vse mame niso imele modrega traku - no, moja že ne, ko je začela kuhati. Zato sva pa z z bratom že v osnovni šoli začela vrteti kuhalnico in to  je bila zanesljivo ena najbolj koristnih stvari, ki se nama je zgodila v življenju. Mama je pa z leti tudi obvladala kuhanje, tako da zdaj klobuk dol pred njeno kuho. Ampak da bi se otroštva spominjala po nagravžnostih na mizi, ne, to pa niti v sanjah. Vsaj pri nas smo kuhinjske katastrofe vedno vzeli s humorjem in ni bilo nikoli nobene zamere - par stvari se pa res še zdaj spomnimo: ene dobesedno ušive ohrovtove juhe, pa zrezkov serviranih pod mizo in enih štrukljev, ki jih še naš ata, ki sicer prav vse poje, kar ni plesnivo ali do neprepoznavnosti zažgano, raje šel brez pripomb in komentarjev zakopati v kompost, pa tudi ni tega nikoli več omenjal.

2. apr 2013 21:19

Naše mame so res znale se znajti s tem kar je bilo na voljo. Mi smo jedli tisto, kar smo lahko doma pridelali, vse ostalo je bil luksuz, ki je bil redko na voljo ali pa ga sploh prav poznala nisem. Še zdaj se spomnim, ko me je najstarejši brat prvič peljal na pico, sem morala biti že okoli 10 let stara. Pa to je bila ja izpolnitev sanj, da sem dejansko lahko probala to čudo. 

Moja mama pa je bila zelo dobra kuharica in še vedno je. Nihče ne zna naredit tako dobrega pečenega krompirja in pišeka kot ona. Pri nas je bila bolj zanimiva sestra, ki je šla v LJ študirat in se tam seznanila z novimi začimbami. Ko je potem enkrat doma naredila testenine z vsemi temi njenimi dodatki, smo vsi samo vihali nosove. 

3. apr 2013 13:13

Moje mnenje pa je, da neka punčka tam pri 25 letih...nekaj let gor al dol, ne more imeti enakih spominov na "hrano naše mladosti", ker je pač premlada in je imela polno rit vsega od rojstva dalje. Ker se je pač dalo vse dobit v trgovinah. Tisti, ki gremo proti Abrahamu, pa tisti še starejši, pa imamo pač drugačne spomine. Ki so povezani tudi s tem, da se takrat precej dobrot ni dalo kupiti...banane, pomaranče, mandarine...je bil pravi praznik, ko smo si to privoščili, če je kdo prinesel iz Avstrije, Italije. Da ne rečem, kako na tanko smo Ramo mazali, da je bila za dlje. Pa kak praznik je bil kakšno soboto, ko smo si za zajtrk razdelili en par safalad na 4 dele. Pa včasih je očka za v nedeljo prinesel kakšno flaško kokte ali ore, kupljene pri enem gospodu, ki je to doma delal. Pa bazooko sva z bratom dobila, je mama eno razrezala na 4 dele. Pa mama je včasih spohala mesni doručak od Gavrilovića, kako je bilo to dobro (takrat, seveda). Pa sladko zelje z majhnimi makarončki in potem na krožniku še mal s sladkorjem posuto...Pa kruh namazan z domačo mastjo in posut s sladkorjem. In to niso nobene travme iz otroštva. Tako je pač takrat bilo in jaz imam na otroštvo lepe spomine. Res je pa tudi, da bi mi šel zdaj pohan doručak težje po grlu, pa kokte tudi več niso enakega okusa, pa makarončki niso več tako dobri, kot tisti takrat...

Meni je težko razumljivo, da kdo napiše za svojo mamo, kako da je kuhala ogabne reči. Ker je meni vse, kar pride izpod roke moje mame, nekaj lepega, dobrega, domačega, toplega...in vidim, da enako čutijo naši otroci oz. njeni vnuki in si želim, da bi nekoč bila tudi sama, kot je moja mama. Z vso njeno potrpežljivostjo vred.

3. apr 2013 13:30

S temle se pa v celoti strinjam, drugače je bilo biti mlad, če si se rodil na polovici 20. stoletja, ali pa 20, 30 let nazaj. V standardu mislim, kot je napisala Ognjič. Ko sem bila jaz majhna, se še dudke ni dobilo, je rekla moja mama, zdaj se pa dobi čisto vse, si pa marsikdo tudi ne more kupiti. Vmes je bila pa vsesplošna blaginja, res redki so zelo slabo živeli.

Mogoče je Vivo malo zaneslo, vsaj upam.

3. apr 2013 13:31

Ognjič!

Natančneje si ubesedila moje razmišljanje na strani 3.

Popravek: stran 5
marjja

3. apr 2013 18:03

Kaj vem, po moje se malo tudi naši medsebojni odnosi kažejo v tem, kako gledamo na hrano, ki nam jo je mama pripravljala? Za nobeno reč, ki jo je mama pripravila, a je nisem marala (pa jih je bilo kar precej, sploh stročji fižol vomaki in karkoli s svežim paradižnikom, pa zajec v omaki ...), ne bi njenega truda dajala v nič. Tudi me niso silili jesti ničesar, kar nisem marala, morda je tudi to eden od razlogov, da se spominjam le lepih reči?

Kakorkoli, krompir, kot ga moja mama speče, so zame nedosegljive sanje, enako zrezki v omaki. Za vnuke pa so neprekosljivi njeni "čufti". Lasagne pa niti slučajno ne sme delat, jim njen način nikakor ni všeč. A to so že drge zgodbe.

3. apr 2013 18:20

Ja, se strinjam, pri mamini in babičini kuhinji je prav posebnega pomena emocionalna vrednost. To je tako, kot če te nekdo poboža  - saj je v redu, ampak najbolj pomembno je, kdo to naredi, enkrat bi se razlezel od ugodja, drugič te pa spreleti groza. Enako verjetno reagiramo na, kaj pa vem, pečen krompir, zeljne krpice, kuhane kurje vratove v juhi.... ni važno samo kaj, ampak predvsem kako in kdo; kot pač še pri mnogo drugih stvareh.