Hrana naše mladosti

3. apr 2013 20:09

Ognjič, s tem se pač ne morem strinjat..sama jih štejem 26, pa definitivno nisem imela "polne riti vsega", me je kar zabolelo, ko sem prebrala ta stavek..strinjam pa se, da imajo/imate starejše generacije definitivno drugačne spomine na otroštvo in mladost, kot jih imamo mi, ker se marsičesa ni dalo dobiti. Ampak tudi 25 let nazaj ni bilo vsega v izobilju, tako kot je zdaj...ne spomnim se, da bi kdaj npr. kupovali marmelado, sirup za razredčit, krompir, zelenjavo, itd, ker smo imeli vse domače..za to je seveda skrbela ljuba stara mama..potem se je pa z leti vse skupaj spremenilo, prišla je bolezen, starost..in postopoma se je veliko stvari preprosto začelo kupovat v trgovini. Definitivno pa lahko rečem, da me na otroštvo ne veže "polna rit vsega", kar se da dobiti v trgovinah, ampak preprosta, domača hrana, ki jo je z ljubeznijo kuhala stara mama ter tiste pisane penice, ki jih je sosed prinesel iz Italije, ker se jih tu ni dobilo. Kupovali smo edino dosti sladoleda, posebej žogic in lučk..pa tiste zelene bonbone s križem, so bili vedno na zalogi. Drugega pa bolj malo, smo imeli dovolj domačih stvari.

Nikoli v življenju pa ne bi mogla reči, da sta moja stara mama ali mami kuhali ogabno, čeprav mi kdaj kaj tudi ni bilo všeč. Ju veliko preveč cenim za kaj takega.

Pa brez zamere.

NaturensGalleri

3. apr 2013 20:43

Draga Naturens, saj včasih je bilo res nobel vse kupiti, ampak če ste imeli doma, potem pač ni bilo treba kupiti in si bila samo na boljšem. Dobro, domačo hrano bi danes marsikdo še preplačal, samo da bi jo imel. Nikar ne žaluj, če niste kupovali marmelad, sokov. Saj si že nekaj časa na Kulinariki in vidiš, kako ponosno povemo, da same ustvarjamo, ker samo tako vemo kaj pojemo. Meni se ne zdi, da si bila za kaj prikrajšana, oprosti, če se motim.

3. apr 2013 21:13

Meni ne gre iz glave Katrca11, kot v risanki jo vidim, kako pridrvi okoli vogala, še umazana od prejšnjega sladoleda, že v vrsti za novega !

lp

3. apr 2013 21:53

naor, daleč od tega, da bi žalovala ali mislila, da sem bila prikrajšana za karkoli..ravno nasprotno, veseli me, da sem imela na razpolago vse domače dobrote. Ujezila me je izjava, da smo tamladi "imeli polno rit vsega od rojstva naprej", kar pač ni res. Čeprav nisem stara 50 let, znam ceniti dobro domačo hrano in babičino kuhinjo in svojega otroštva ne bi zamenjala za noben denar, ker je bil čar ravno v tem, da skoraj ničesar ni bilo treba kupiti, ker smo vse imeli doma..smo pač jedli tisto, kar je bilo na razpolago, brez zmrdovanja. Z veseljem smo obdelovali njivo in jedli domače slive in hruške. Čeprav njive zaradi spleta okoliščin nimamo več, sem zdaj dovolj stara, da sama obdelujem manjši vrt s pomočjo znanja in izkušenj stare mame in to mi pomeni več kot vse trgovine. Če je moj zapis izpadel tako, da se jezim, ker sem morala jesti domačo hrano, se opravičujem.

3. apr 2013 22:22

Naturens, super si tole napisala. Tudi moje otroštvo (ne mladost, ker ta še traja - vsaj jaz tako mislim, morda mi bo kdo oporekal), je polno lepih spominov in ne morem reči, da sem imela polno rit vsega. So me pa razvajali do onemoglosti, to pa priznam. In tudi pri nas doma se je zaradi babice jedlo hrano z domačega vrta, pa močnik, pa skoraj vse se je peklo na svinjski masti (edina stvar, za katero res ne žalujem). Mislim, da je ta tema vezana predvsem na nostalgijo in emocionalno vrednost tistega obdobja in prav je tako. Eni imate pač daljši spisek jedi, ker ste malo dalj na svetu, spet drugi malo krajšega. Ampak to še ne pomeni, da se pa mi ne smemo oglašati. Ker kakorkoli že pogledate, otroštvo je eno tako posebno obdobje, na katerega ima velika večina lepe spomine, tudi kar se prehrane tiče.

4. apr 2013 8:00

Tale zapis je pa neprecenljiv! Meni je najbolj všeč tisto o preveč belem kruhu

4. apr 2013 8:13

Dekleti, dovolj sta stari, da bi lahko razumeli, kaj sem hotela povedat: da je velika razlika v "hranah naše mladosti" in tu nima veze, če ste jedle domač futr, al pa trgovinski, ker dejstvo je, da so vaši starši npr. banane lahko kupili, če ste si jih zaželeli, naši pa bi jih najbrž tudi zmogli kupiti, če bi jih v trgovinah prodajali. In drugo, kar sem hotela povedat in so kasneje razložile tudi naor, mamamia, marrja in še kdo je to, da je nam nekaterim vse, kar pride oz. pri nekaterih je prišlo izpod maminih rok dobro, toplo, prijazno...pa četudi tista hrana v našem vsakdanu ni na prvem mestu. Pa predvsem pri tem slednjem nima prav nobenega pomena, koliko je kdo star, ker se gre le za nek spoštljiv odnos do staršev.

In nima prav nobenega smisla in je škoda časa se jeziti na nas, popolne neznance s svojimi vzdevki. Pač pove vsak svoje mnenje in oporekati se da tudi brez jeze.

4. apr 2013 8:16

Ampak moja mama še danes v sredini 60ih še vedno z največjim veseljem izdolbe kako štruco belega kruha. Jo čisto razumem.

In ko se spomnim, kako smo ga še morali naročati v vaški trgovini, da nas je pričakal naslednji dan, sploh če si hotel ekstra štruco ali hlebec, ker ni bilo samoumevno, da ga boš kar dobil.

In kako smo bili žalostni, ko sem enkrat po pomoti namesto vanilijevega sladkorja v sladko smetano stresla pecilni prašek in je potem le ta bila zanič, torta je ostala brez smetane, ker je enostavno v trgovini niso imeli. Ko je mama kaj več pekla (že takrat je ona pekla potice za ohceti in ostale vaške zadeve), je bilo vedno treba ekstra naročiti, da so imeli tetrapakov več kot samo enega...

Pa kako je vaški štacunar že leta pozneje (konec moje OŠ) letal od Poncija do Pilata, da nas je razvajal, smo imeli vipavske jogurte, tiste, ki so imeli sadje spodaj, precej pred ta velikimi štacunami v mestu, ker je on šel osebno v Vipavo ponje... Mnjam, kako zelo so bili dobri. In še bi se našlo kaj podobnega.

Pomaranče, jp, se še spomnim, ko sem v celi zimi dobila maksimalno dve ali tri, pa še te je prišvercal sosedov sin, ki je vozil tovornjak v Turčijo...

Torej je razlika med tem, kaj si lahko kupil v trgovinah takrat (in prej) in kaj generacijo ali dve pozneje. Kako so to udejanili doma, je pa druga zgodba.

Razvajena sem bila tudi sama, a ne s prehrano, ker sem itak bila neješče sorte in jim na tem področju ravno ni uspevalo, pač pa na številne druge načine.

Je pa resnično ni jedi, ki jo je in jo še danes skuha moja mama, katere ne bi marala, že takrat, sploh pa danes. In kako je fletna, ko mi še danes deli nasvete za kuhanje goveje juhe, začenši s tistim, da moram zasmoditi čebulo na plati štedilnika (malo bolj sofisticirano jo zasmodim v ponvi na indukciji, ampak to sedaj počne tudi sama).

Ravno ta vikend sem bila deležna njenih marmeladnih žepkov, narejenih s salom. Takoj sem bila 30 let mlajša.

4. apr 2013 9:34

kot otrok nisem marala jetrc, govedine iz juhe, ocvirkov. Obozevala sem pa ocvrtega piscanca, struklje in slivove cmoke. V zacetku meseca (ob placi) je mama nakupila fasngo - moko, sladkor, polento, olje,... potem se je hodilo pa samo se po kruh, po mleko smo hodili h kmetu. Imeli smo par kur, tako da so bila jajca domaca, porabila so se pa predvsem za rezance, sem pa tja sem dobila kaksnega pecenega. Masla se prakticno ni kupovalo, ker je bil predrag. Za zajtrk je bila vedno bela kava s kruhom, za vecerjo polenta z mlekom. Kuhalo se je sezonsko, bolj ali manj vse pridelano doma. Poleti zelenjavne juhe, krompir, buce, fizol, veliko solate. Pozimi zelje, repa, zganci, enoloncnice. Meso (govedina) se je kupilo v kosu, narezalo in zamrznilo, pozimi se je naredilo krvavice, pecenice in koznice. Moja popoldanska malica je bila najveckrat kos kruha z margarino in sladkorjem ali pa narabutano sadje. Za sladico so bile palacinke, jabolcni zavitek, kompot -hruskova (krhljeva) voda in pa za praznike - potica, krofi. Pa mlecne stvari - mlecni gres, mlecna kasa, mlecni riz.

Kar pogresam je sveza zelenjava - kumara, ki jo odtrgas, obrises in z zobmi olupis , strocji fizol (saj ga kupim, pa ni tako dober), prvi krompir, ki se je pekel v srajcki in smo ga pojedli samo z margarino in soljo, domace jagode, ... to je moj bodoci projekt (ko bom velika, trenutno imajo druge stvari prednost)

4. apr 2013 10:33

Iz zelo zgodnjega otroštva se spomnim samo čokoladne margarine, ki sem jo zavidala sosedovim otrokom, debelo namazano na bel kruh. Pri nas se je kupovalo samo navadno, najcenejšo margarino Zvezda, v belem ovitku.  Tisto čokoladno so potem vzeli iz prodaje, ker naj bi bila škodljiva zdravju.

Malo pozneje je bila moja naj hrana stepena sladka smetana, ki se je v naši trgovini ni dobilo. Imeli so jo v bližnjem gostišču. Postregli so jo v lepih kozarcih, zraven sem pila Cockto in vedno bruhala po tej kombinaciji.

Še malo pozneje so bile top hrenovke. Kako je bilo to dobro! Ampak se jih tudi ni dalo kupiti v trgovini. Za to se je bilo treba peljati v Ljubljano, se še zdaj spomnim, mislim, da je bilo Pri starem tišlerju. Mi je oče kupil eno in me vprašal, če bi še eno. Tako sva prišla do številke 7! Jasno, spet bruhanje.

Danes me ne pripraviš, da bi pojedla hrenovko.

Pa tiste pečenice na železniški postaji v Ljubljani ali pred Modno hišo!

Stara mama je imela jagenjčke in ko so jih zaklali, so naredili dimljene klobase. To je bilo taaako dobro, ampak bilo jih je malo in sem in tja sem tudi jaz dobila kakšen kolešček.

Se vidi, da mi je ljubše meso kot sladkarije, za te mi nikoli ni bilo.