Ljudje v hotelski restavraciji

31. dec 2012 16:09

Da te ni sram takole pisati. Doma starše tudi takole obkladaš ? Te pa razumem če sodiš po njih, ker vsekakor vzgojili te niso tako kot bi te morali. Žal!

31. dec 2012 20:46

Jaz, ko vidim kakšno tako kričanje, divjanje, neuboganje staršev, uničevanje itd. samo rečem možu, "kolk imava pa midva pridne otroke"...  

(Potem pa na tiho še zašepetam, "še dobro, da teli niso naši"...)

jade

1. jan 2013 11:04

Pa kaj v teh vaših hotelih ali zdraviliščih ni nikogar, s katerim bi se lahko pogovorili?

2. jan 2013 11:00

Jaz imam najboljše izkušnje iz letovanj prav v času, ko ni počitnic ali praznikov. Nobene gužve, prerivanja v restavraciji in lahko prideš kadarkoli pa je še dovolj izbire. Ljudje kultivirani, je dosti manj otrok...En in isti hotel doživiš čisto drugače. 

Med počitnicami pa po prvi uri odprtja restavracije ugotoviš, da ponujajo repete druge kvalitete ( najprej so orade, na koncu fileji zmrznjenega morskega psa), sladica je boljša že šla...Pa smo bili kar v nekaj hotelih z 4 zvezdicami, pa all inclusive, pa povsod eno in isto...gužva, dretje, prerivanje..prenažiranje..Res te mine. Najslabše izkušnje imam pa z francozi, kakšni packi so šele oni. Da ne govorim o oblačenju, bontonu...

Zato smo se odločili, da daljših počitnic več ne preživljamo v hotelu. Le še kak krajši oddih, za tista dva- tri dni še potrpiš z gužvo, hrano...kaj več pa že težko.

2. jan 2013 11:10

2. jan 2013 11:25

Sem že večkrat opazila, da imajo prej jedilnicami garderobe, ki v prvi vrsti niso namenjene oddaji garderobe, ampak "odvečni prtljagi", ki nima v restavracijah/jedilnicah kaj iskati. Če drugače ne gre...

2. jan 2013 12:24

Tudi sama sem bila že v taki situaciji in čeprav zaenkrat spadam še med "mlade", bi pričakovala, da človek torbo pač umakne. Sedeži so za ljudi, ne za prtljago. Velikokrat pa se mi je na mestnem avtobusu (različnih številk) zgodilo, da se je kakšna stara gospa vsedla na zunanji sedež, na notranjega (torej, pri oknu), naložila prtljago in se ni ozirala na druge. Brezobzirnost res ni stvar starosti, ampak bontona in sposobnosti vživljanja v druge.

Letos sva bila z dragim prvič na all inclusive počitnicah in moram povedati, da je moja izkušnja čisto drugačna od večine vaših. Po oblačilih se nisem toliko ozirala, ampak meni so se zdela normalna. Čez dan običajna, zvečer pa nemalokrat malo bolj svečana. Tudi nisem opazila basanja hrane v torbe. Moram priznati, da sem tudi sama včasih vzela kos sadja pri večerji, ker me ponavadi muči pozno-večerna lakota. Pa nimam nič slabe vesti zaradi tega. Je pa res bilo čez dan povsod toliko hrane, da si verjetno zato ni nihče delal zaloge. Tudi otrok je bilo nekaj, pa so se v jedilnici vsi lepo obnašali, okrog bazena pa so bili bolj razposajeni, ampak meni ni bilo moteče (čeprav sem na zvok precej občutljiva).

Ni vse tako črno

2. jan 2013 15:33

Ne gre, da bi človek iz ene izkušnje izvajal univerzalni zakon.

Ampak je pa tako, da velja predvidevati, da bomo srečali eno maso breobzirneževih. Sicer brezobzirnih na različne načine, amapk vsekakor skupno brezobzirni do take točke, da ne premislijo posledic svojega delovanja. Lahko, da kdo še nekaj časa ne bo hodil po hotelskih počitnicah. Ampak v kampih je tudi precej familij s strašljivimi mamami, ki non-stop organizirajo svoje pleme po celem kampu in tudi tam je masa vreščečih otrok.

Pa morda ne boste šli na počtinice z letalom in se vam ne bo zgodilo, da bo tam kak dveletnik tekel po letalskih hojnici ves čas poleta in se zaletaval v vozičke od osebja. In morda se vam ne bo zgodilo, da bi razmišljali, ali tistega dveletnika ustaviti in mu razložiti (tako, da bodo njegovoi starši nedvoumno slišali), da hojnica ni za teči gor in dol in da ima da sedi pri starših. In morda se vam ne bo zgodilo, da bi se zalotili ob misli, "pa kako ta dva otopelo gledata, kako otrok dela kraval in se ne zmeni za njune proseče stavke, da naj neha" in morda se vam ravno v letalu ne bo zgodilo, da bi razmišljali, kakšna potencialna strašljiva oseba bo tale dveletnik čez kakih 12 let, ker že sedaj ne spoštuje avtoritete staršev, pri 14h je pa itak ne bo..... Morda se vam to ne bo zgodilo v letalu. Se vam bo pa zanesljivo zgodilo v kakšni čakalnici zdravstvenega doma.

Pa morda boste preživeli življenje brez bergel, vozičkov in kar je še tega. In morda bodo tudi člani faše familiji te sreče. In zato se vam ne bo treba nikoli v življenju boriti za parking za vas, ker pač ne boste imeli telesnega hendikepa. Ampak verjetnost, da boste življenje preživeli ne da bi srečali vsaj enega totalnega primitivca, ki bo parkiral na prostoru za ljudi s telesnim hendikepom ....ta verjetnost je minimalna. In kaj boste storili, ko prvič srečate tako primitivno kreaturo? Jo boste opozorili, da je parkiranje na takem mestu popolnoma zavržno početje? Boste vztrajali pri tem in to večrkat, tudi če vas bo ta kreatura nadrla z maksimalno artikuliranim stavkom v smislu "zase se brigi"?  Jaz sem enkrat (in endinkrat), ko me je eno ženšče takole nadrlo, tej isti osebi pokazala, kako se zvije roka na hrbtu (nisem blazno ponosna na uporabo učne metode, ampak zaleglo je)....je vzvratno tekla nazaj preparkirat avto... Mislim, da nikoli več ne bo parkirala na mestu za telesno nendikepirane.

In kot so rekle punce, ki uporabljajo javni prevoz - ni treba iti na počitnice, acid-test omike lahko izvajate na prvem avtobusu.   Me v resnici zanima, če bo kdo imel rezultat (ker, da se razumemo, tistim, ki pravijo, da ne opazijo, kaj počnejo ljudje okoli njih, da se "brigajo samo zase in da druge pustijo pri miru", tistim ravno ne verjeamem - ker takole nič opaziti bi eventuelno še pridala kakšnemu novemu genialcu tipo Einstein, ne pa povprečnemu registriranemu uporabniku tega portala), ko bodo okrog njega sami omikani in prijazni ljudje, ki se bodo trudili, da s svojim delovanjem ne iriitirajo vseh ostalih čez mejo neke precej blagohotno definirane znosnosti.

2. jan 2013 15:46

Vendelina jr. je v skorajda literaren esej zapakirala ugotovitev, ki večini Slovencev ne bi niti najmanj škodila:

Če ob nečem, s čimer se ne strinjaš/se ti ne zdi prav/te moti/veš, da se bo končalo slabo,

samo skomigneš z rameni/si misliš svoje,

potem se zavedaj, da si omogočil, da se bo stanje v prihodnje kvečjemu še poslabšalo.

Mešanica lenobe in ignorance.

2. jan 2013 16:55

Povedati na tak način ni posebej težko, le da odziv ponavadi ni na enakem nivoju. Še najblažji je zaboden pogled, med malo težje pa spada: " A češ eno na gobec?!". Bolj, ko se opozorjeni počuti krivega, hujša bo reakcija. A bo opozorilo mogoče zaleglo za naprej pa - kdo ve. 

Doživela sem praktično že vse omenjene variante, od restavracij, bazenov , avtobusov (danes ste lahko še srečni. V "naših cajtih" so bili tako polni - tipa kitajski vlaki -, da se nisi mogel ganiti niti, če se je tip zraven tebe prihuljeno izživljal), parkirišč in še kje. Sem in tja stegnem jezik, bolj ali manj vljudno, kakršne volje sem, večkrat pa tudi pogledam stran, ker vedno  človek ravno nima energije za stran metat. Sem se pa o tem pogovarjala tudi z našo "mladino". In res jim ni od voženj v  avtobusih v vseh letih šolanja/študija nič takega ostalo v spominu. Bi rekla, da se mladina res ne zanima kaj dosti, kaj se godi okoli nje. 

Pa še dve avtobusni: v rosnih letih sem se vozila na daljši relaciji z medkrajevnim avtobusom. Ker so nas doma učili, da je treba odstopiti sedež tistemu, ki ga vsaj na videz bolj potrebuje, sem pridno vstajala gospe, ki je vsak dan tovorila cajno robe na plac. Ampak potem se je tista gospa vedno pririnila ravno do mojega sedeža (vstopila sem par postaj prej, ko avtobus še ni bil poln). Enkrat mi je bilo dosti, tudi jaz bi rada kdaj sedela do konca. Kaj storiti? Ni bilo druge, sploh se nisem več usedla in tako sva lepo stali obe.

Na isti progi a ob drugi uri lepo sedim takole pozimi v toplem avtobusu.  Kar mi nekaj kapne na rame. Pa spet in spet in spet. Pa po žganju smrdi, presneti pijanci, že navsezgodaj nažgani. Končno pogledam še  navzgor  od koder je iz slabo začepljene zelenke name kapljal domači šnops. Ne vprašajte, kako so me sprejeli v službi 

Cila