2. jan 2013 19:24
Otroci so ogledalo svojih staršev. To sem spoznala pred 20 leti, ko sta bili hčerki majhni in tega se držim še danes.
Morda sem stroga mama, toda moji punci bosta odstopili sedež v busu, moji bosta pomagali še komu kaj nest, mu pomagat. Je bilo naporno, ampak danes se znata obnašat v javnosti! Z sinom, sedaj 5 letnikom smo zgodaj začeli po hotelih, restavracijah, da sem imela vsaj malo dopusta. Nisva imela posebnih problemov ga usmerjat, kot že doma, je enostavno tak kot vedno. Star je komaj 5 let pa je pozoren, če se kdo joka, če kdo izstopa. Bo brez problema tudi on dal čokolodo, pa igračko, pa koga pobožal... S tem se začne... Potrpežljivost je božja mast..
Nisem pa bila najbolj prijazna, ko sem po nekaj mesecih poslušanja enournega joka 3 letne punčke večkrat na dan in histeriskih izpadov na to opozorila njihove starše. Nismo govorili 2 leti, ampak hči ne joka več in vsi smo spet prijatelji. Nisem mogla poslušat to nežno dušo in biti tiho. Danes verjamem, da sem jim naredila uslugo.
Tudi na morju v hotelu sva z možem iskala mamico 3 letne punčke, ki jo je sama pustila v igralnici in je jokala.
Ko sva jo našla je rekla, da ve kje jo je pustila in naju nadrla.
Ni prijetno opozarjati druge, vedno jih dobiš nazaj, pa je to v trgovini, v hotelu, kjerkoli... eni bodo za pasjo dlako skočili v luft, drugi bomo le kaj rekli, večina pa bo tiho....
Začeti je treba pri sebi, nadaljevati pri otrocih .....
Kjer je volja, tam je pot. Trixi