7. sep 2012 18:09
En la manera muy humilde, se vračam k temi.
Namreč, querido ežoj je malo po diagonali povezal zgodovino filozofske misli nekaj strani nazaj. Pred Marxom, dragi ežoj, pisočega filozofa, ki bi zapisal, da lastniku ne pripada profit, ni bilo. Lastnina nosi s sabo pravice in je bilo popolnoma nemogoče, da bi te stvari tudi v dviji filozofski misli zmogel koncept lastnine in profita ločiti.
Marx je potem v svojih tekstih prikazoval, da je profit posledica tega, da se prsežno izkorišča delovna sila, ergo, da se enim jemlje preveč, da drugi dobijo in potem se je na temelju tega prvič tudi v filozofiji postavilo vprašanje pravičnosti takega početja (sedaj bi za boljše razumevanje tule morali povedati, zakaj je Hegel izvzel etiko iz filozofije in jo zamenjal s pravom, ampak to vzame preveč prostora....skratka pravičnost ravno ni bila moderna tema v filozofiji 19. stoletja). In potem Karl Marx skozi analizo nastanka presežne vrednosti prinese nazaj v filozofijo pravičnost.
In na to se potem prime francoski filozof Joseph Proudon, ki zapiše zgodovinski stavek La propriété, c'est le vol! v knjigi (sem zahvaljujoč temi odprla škatlo mojih zapiskov iz časa študija in se spomnila, kako sem knjigo kopirala na v knjižnici Quai de Orsay, oli-ti francosko zunanje ministrstvo) Recherche sur le principe du Droit et du Gouvernment. Po naše: Lastnina je tatvina.
V tej Študiji principa prava in vladanja Proudhon po eni strani sesuva pravico do lasntine - ker ta pravica po njegovem onemogoča ostale pravice, kot so svoboda, enakost,brastvvo (to je napisal kakega pol stoletja po francoski revoluciji 1789, ki je zrasla na teh predpostavkah). In kot altenrativo - in to je najbolj zanimivo, Proudhon predlaga, da bi v bistvu morali to pravico (lastninsko omejiti) in omgočiti razrast drugih pravi in da bi - kar je še bolj zanimivo - preprosto naredili abolicijo ali pa izničitev privatne lastnine. Imeli bi samo osebno lastnino, tisto, da bi imeli posameznik vse po svojih potrebah. In ko ne bi bilo lastnine, bi po potrebi med samo izmenjevali blago in storitve po dogovoru, vendar brez denarja. To je imenoval le mutualisme. Če tole ekipi, orjeni pred 1970 zelo znano....ja, dragi moji, to je tisto, kar je bivša Juga tudi izvajala. Namreč, Kardelj je (redka kombinacija intelekutalca širokega kalibra s premetenostjo političnega lisjaka še večjega kalibra - gospod je bil siva eminenca od 1945 pa do 1979, kar je dosežek samo po sebi. Poleg tega, državnost republik v ustavi 1974 je njeogovo delo, tu je potem Slovenija v letih 1989 - 1991 poiskala ustavno podlago za osamosvojitev-to slednje, da morajo "pri Kardelju" iskati podlago je ortodemosovce v tistih časih salamensko bolelo). je koncept svobodne menjave dela in koncept samoupravnih interesnih skupnosti kar v velikem delu zasnoval na Proudhonu. Še v osemdeseith je bilo salamensko težko najti Proudhona po knjižnicah v Ljubljani (NUK; sociloška, FSPN) in smo se nadobudni študentje družboslovja nepopisno zabavali, ko nam je asistent na vajah rekel, "pa podjdite v Tacen vprašat, če je še kaj tam..." In ko je naša knjižnica dobila nazaj dva Proudhona, se je začelo naše omiljeno početje, iskali smo Proudhona v Kardeljevih tekstih in obratno
Drugo izmed naših omiljenih početij je bilo križanje variabel v bazi slovenskega javnega mnenja. Npr: križali smo vprašanje, če se vprašani udeležuje cerkvenih obredov s članstvom v ZK. Je salamensko velik enot prišlo na preseku ven. lepi časi.
Tako sem potem tudi jaz skopirala svojega Proudhona
Mislim, da bo del družbenih aktivnosti vsekakor potekal tako, da se bo menjala storitev za storitev. Konec koncev, koncept Časovne banke temelji na tej predpostavki. Bi pa težko našla argumente, da se bodo družbeni odnosi in stopnja delitve dela v predvidljivi prihodnosti (50 let) spremenili do te mere, da bi neposredna menjava in tudi multilateralna menjava lahko funkcionirala brez univerzalnega menjalnega sredstva.
Tudi nisem pristašinja metanja puške v koruzo, v smislu "nič se ne da, riba smrdi pri glavi in jaz tja ne morem" in akr je še takih metafor. Tudi ne zveni nič selfhelpovsko tisto, da se začne pri sebi. Čisto vsak lahko pri sebi pogleda, če je zadovoljen s tisim krogom in obsegom, na katerga ima vpliv. Namesto tega, kako se ne da nič narediti v politiki (halo, če koga zanima, se lahko vedno vključi v stranko (jih je nazarensko veliko, še vedno preveč), če bo stranka količkaj pametna, mu/ji kakšno leto itak več kot na sestanki krajevnega odbora ne bo pustsila nič početi - ker je treba v tej sferi biti strahorno potrpežljiv, za potrpežljivce tipa junaka za šankom v tej sferi ni prostora). Ker, če se ti ne javiš, ima Jazbinšek več možnosti, da ponovno za kaj kandidira....
Ampak, saj ni treba v politiko. A ste res naredili maksimum v svojem delokrogu, v svoji družini? Se ne da nič popraviti, nič drugače početi, nobene možnosti dodatne kreativnosti whatsovever? Bi rekla, da ne. Ker toliko razočaranja v pisanem je do neke mere tudi posledica tega, da vsakdanjik tistega, ki je razočaran, ni posebej raznolik, kreativne in omembe vreden. In za to niso krivi samo drugi.
Vendelina jr.
