Podražitve...

6. sep 2012 19:26

Volitve seveda niso edini način, po katerem lahko vplivamo, in pod nobenim pogojem ne smemo drug drugega prepričevati, da so, in se na ta način phati v fatalizem, kar sem poskusil strniti v svoj drugi odstavek:

Res, na volitvah imamo malo vpliva, toda formalno ga več ne moremo imeti. Pozabljamo pa na svojo neformalno moč (in tu nimam v mislih nikakršnih revolucij, vstaj, nepokorščin ali podobnih ekscesov):

- vztrajno delati dobro (ne smemo se vdati malodušju in mislim, kot je "Če lahko on, zakaj pa ne bi smel še jaz?")

- dajati dober zgled (tudi, če se zdi, da si s tem škodimo)

povzdigniti glas, kadar je kaj narobe (ali tudi, kadar samo kaže, da bi morda čez čas lahko začelo zavijati v napačno smer)

- povsem enaka načela uveljavljati zase kot za vse ostale (to je še posebej pomembno v Sloveniji, kjer napake opazimo šele, kadar so nam osebno v škodo, skoraj nikoli pa, kadar so drugim, oziroma še več: če kdo opozarja nanje, ga omalovažujemo kot komplikatorja in katastrofijsta)

- ne vdajati se "državljanski lenobi" (češ "eh, saj sem probal, pa sem bil sam, nihče me ni podprl, zato sem pa raje odnehal" - tako postanemo namreč del problema)

In verjetno bi se še kakšna postavka našla.

6. sep 2012 19:29

Ne pravijo zastonj, da če bi volitve lahko kaj spremenile - bi jih že zdavnaj odpravili.

6. sep 2012 19:31

Kaj ti to opisuješ idealiziranega sužnja ali tlačana?

6. sep 2012 19:31

Koliko pa računajo za to izjavo?

6. sep 2012 19:32

M?

6. sep 2012 19:35

6. sep 2012 19:40

Strinjam se.

Tokrat je razlika v tem, da smo se povampirili vsi. Eni bolj, drugi manj. Tisti, ki so se bolj, to vedo in so to naredili bolj zavedno, tisti, ki so se manj, pa tega ne vedo in so to naredili nezavedno. Oboji zdaj sebe prepričujejo, da se niso, drugim pa očitajo, da so se ravno oni.

À propos "kurja juhica" - ko sem pred leti enkrat zatrdil, da je vojna na vsakih nekaj desetletij neizogibna, so me vsi gledali, kot bi bil Hitler. Neizogibna je ravno zato (v tem primeru vojno razumi kot simbol), ker smo se mi zdaj kao prepričali, da je več ne bo oziroma da to počnejo neki zlobneži. No, to smo mi.

Nauk zgodbe: če bi bili za začetek iskreni do samega sebe in do samih sebe, potem bi bilo stresanje iz hlač manj nasilno. Tako pa bo spet vojna. In to je v bistvu dobro: itak nas je preveč. Na, pa sem spet Hitler 

6. sep 2012 19:48

6. sep 2012 19:53

Hehe

Ja, včasih je težko vse stlačiti v en prispevek  Zato pa je debata, da se (eden drugega, pa tudi vsak sebe) nadgrajujemo, dopolnjujemo, razvijamo.

Jaz kontradikcije ne vidim, toda jaz vem o sebi tudi stvari, ki jih vi smrtniki na kulinariki ne veste

6. sep 2012 21:19

Že leta 93 je kolega, precej odločen nasprotnik socializma, dejal, prej so se vsaj komunistov bali, zdaj se barabe ne bojijo nikogar več. Našo post tranzicijsko družbo vidim nekako takole: Del je ostal v zlatem socializmu, del je s svojim čoporativnim upravljanjem gospodarstva ustvaril svoj mali komunistični raj in del nas več ali manj neuspešno poskuša preživet v kapitalizmu. Neuspešno tudi zato, ker po gospodarstvu mesari podivjalo krdelo brez nadzora in strahu.

Ni problem v kapitalizmu samem. Sicer imaš prav, da je problem željena ali zahtevana rast BDP. Vendar je po mojem razumevanju problem globlji in sicer v samem več je bolje. Vsi v tem t.i. razvitem delu sveta stojimo na tej poziciji. (Če kdo misli, da ne, se dobimo konec tedna v prestolnici, da malo izložbe razbijamo, kurimo avtomobile in terjamo nižje plače.) Gospodarstvo samo sledi temu. Več železa, več plastike, več nafte, več prodaje, višje plače, več potrošnje, več železa....  Tako se obupno poskuša v prepolne riti, ki že dolgo ne morejo prebavit vsega, stlačit še nekaj in še malo več. Ravno v tem smislu sem mislil, da je dražja hrana dolgoročno mogoče celo dobra. Če seveda pomeni odmik od potrošniške manije in bo naš smisel življenja postavila še na druge temelje in ne samo na lovski nagon lačnih oči.

LP