Podražitve...

12. sep 2012 11:23

Jah, no, saj, ko zmanjka argumentov, je sarkazem zadnji izhod.

12. sep 2012 11:54

In kaj je tukaj smešnega?

Meni se zdi vse skupaj precej žalostno.

12. sep 2012 12:18

Strelka, malo sem se sprehodila po temi in se prav prijetno zabavala. Kot vselej ima vsa zadeva več plati, več obrazov.  Sama sem dovolj stara, da pomnim del prejšnjih časov in lahko marsikaj primerjam.

V teh težkih časih ljudje pač pomnijo boljše stavri iz prejšnjih časov; ko nam je bilo lepo, sploh na krilih osamosvojitve, je pa večina poudarjala le tisto slabo. Takšni pač smo in temu ne moremo ubežati. In vsak od nas ima svoje osebne spomine in lastne izkušnje, eni dobre, eni salbe.

Ni pa mogoče zanikati dejstva, da je zdaj razlojenost družbe veliko večja in bolj izrazita. Preprosto povedano: manjši odstotek ljudi kot prej ima v rokah večji odstotek premoženja. Oziroma manj ljudi je bogatih, a ti so to zato toliko bolj. O načinih bogatenja bi lahko tudi kakšno rekli.

Sama imam odlično primerjavo na lastnem pragu. Del družine tipičen srednji sloj v socializmu, torej dva uslužbenca in en otrok. Drug del družine - obrtniško umetniški (slednji s statusom svobodnega umetnika). Oba dela družine pridnih rok. Uslužbenski del je od ene sobice v 60 letih s pridnostjo in tudi z iznajdljivostjo (menjava stanovanj, povsem legalno, s pristankom občine) prišel do dvosobnega stanovanja, in ker je bilo dve leti dela v Nemčiji dovolj za nekaj deviznih prihrankov, je bilo mogoče dobiti tudi posojilo in je nastala še hišica. S pomočjo znancev in prijateljev so se delali temelji in zidale stene, kasneje je šlo bolj počasi, ko je bilo treba kar precej gotovine, da se je kupilo vse potrebno.

Drugi del: priden in izviren, tudi delo v tujini je bilo zraven. Ustavrili so tri hiše, imeli pred letom 1970 dva avtomobila in čoln, na koncu je klonila tudi komisija za ugotavljanje izvora premoženja (a mlajša generacija sploh ve, kaj je to bilo?), saj je bilo črno na belem dokazano, da je bilo vse ustvarjeno z lastnim trudom in z lastnimi rokami prisluženim denarjem. Ja, v obrti so zaposlovali pet ljudi, vse za nedoločen čas in z vsem, kar sodi zraven, da ne bi davka plačali  pa nikomur na misel ni prišlo. Izkupiček? 630 evrov pokojnine po 35 letih dela, ker si več niso mogli plačevati, take so bile pač omejitve. A na srečo so tu rente od dveh nepremičnin, oddajajo se v najem, in je del družine na starost preskrbljen.

Danes bi predvsem tista dva iz serednjega uslužbenskega sloja veliko težje prišla do tega, obrtniško umetniški del družine pa bi po moje ustavril še veliko več.

Je pač tako, da smo po osamosvojitvi (ali bolje, pred njo) vse na drugi strani severne in zahodne meje slikali v rožnatih barvah, a smo z novim sistemom pridobili tudi veliko stavri, ki so nam bile prej samoumevne (pogemo si obseg zdravstvenih storitev na primer). Nov sistem je prinesel drugačno prerazporeditev sredstev. Prej smo od plač prispevali za otroško varstvo, stanovanjsko gradnjo in še kaj, zato so tudi rasli bloki z družbenimi stanovanji itd. PA samoprispevki - se spomnite, da smov MB na primer dobršen del bolnišnice in Zdravstveni dom tako zgradili? Vsak je nekaj malega prispeval, recimo dva ali tri evre od plače, pa se je nabralo? In vrtci, šole?

Ljudje to pomnijo. In se tega spomnijo, ko jim je zdaj težko. Ker se denar pač drugače razporeja. A za to smo se odločili, vede ali nevede.

Sicer pa marsikaj postane bolj jasno, če vemo, koliko o zadevah, o katerih odločajo naši poslanci, sploh vedo: ko so jih spraševali, kaj je to fiskalno pravilo, jih dobršen del vprašanih ni imel pojma, eden je celo zelo logično rekel, da je to nekaj fiskalnega ... Tako nekako.

Tudi nam se je zgodilo to, da smo z novo državo zavrgli veliko tega, kar je bilo prej dobrega, samo zato, ker je bilo od prej in zato je bilo treba zavreči tudi dobre stvari. Mladostniška napaka pač. In potem je nekaterim težko, ker se je bilo treba navadati na neke nove prijeme, na drugačne poglede, da skratka nič več ni tako, kot je bilo. A je pač tako v življenju, da vsak od nas s seboj tovori tudi kakšno odvečno prtljago ali reč, ki mu ni najbolj po volji, a je seveda ne moremo kar tako odvreči.

Imamo, kar pač imamo in s tem je treba živeti. Pustimo prejšnji generaciji spomine, kakršni pač so, tudi mi bopmo enkrat stari in se bomo svojim zanamcem zdeli po nepotrebnem nostalgični ali melanholični.

In tudi d anes se da dobiti službo za nedoločen čas. Moj sin jo je dobil pred enim mesecem. Nič po zvezah, sam se je potrudil, po 15 mesecih dela za določen čas so mu dali novo pogodbo. V manjši, zasebni d.o.o., v kateri so zaposlenim izplačali nekaj sto evrov regresa, lani ob koncu leta so dobili pol 13. plače in še božičnico. Pa ima samo gimnazijo končano,  pustil je obetaven študij in se zaposlil na področju, ki ga ima pač rad. Očitno je dovolj dober, sicer mu lastnik verjetno ne bi dal zaposlitve za nedoločen čas in ga pred tem tudi pošiljal na vsa mogoča strokovna izobraževanja.

Je upanje, če je le volja, pozitivno razmišljanje in pripravljenost nekaj narediti zase.

Ma sem se razpisala.

12. sep 2012 12:32

Žal, mamamia to ne rešuje stanovanjskega problema. Koliko je pa sin star? Še živi doma? Si je kupil stanovanje?

Ne provociram, ampak zgolj sprašujem kakšno je trenutno stanje...

In super, da je dobil službo za nedoločen čas. Je eden izmed redkih. Marsikdo je lahko priden k hudič, pa ga ne bodo vzeli za nedoločen čas. Tako pač je.

Maxi25

12. sep 2012 12:51

Sin je star 27 let. Se v jeseni seli na svoje. Na srečo mu stanovanja ne bo treba kupovati, tisti obrtniško-umetniški del družine mu bo prepustil stanovanje, seveda bo plačeval stanarino, ki je na razpolago (babica). Če bi pa moral kupovati - to je pa druga zgodba in ne upam si pomisliti, kako bi bilo, ko bi se moral pi 27 letih zadolžiti za kakih 25 let za tretjino plače.

Ne jemljem tvojega vprašanja kot provokacijo. Tu pač debatiramo in vidimo, kako različne poglede imamo, in predvsem kako različne so naše usode. Ampak te so različne v vseh časih in vseh sistemih tega sveta. Vedno in povosod so bolj in manj premožni, bolj bogati in bolj revni, bolj in manj iznajdljivi ins posobni, vsak sistem ima tudi anomalije. Država ima mehanizme, da pomaga tistim, ki to pomoč potrebujejo, a včasih merila odpovedo na celi črti in to mislim, da je pravzaprav vzpodbudilo tvoje prvotno vprašanje v tej temi. Ker brez pomoči ostajajo tudi tisti, ki bi jo še kako potrebovali.

12. sep 2012 13:14

Mene ne daje nostalgija po starih cajtih, niti nimam razlogov za pritoževanje. Spadam nekje v generacijo med seniorkami tukaj gor in Maxi - da ražčistim stvari za nekatere, ki so me že napačno popredalčkali.

Sem pa želela izpostaviti, da so bile stvari nekoč drugačne in da ne gre nekritično prenašati nekih nasvetov od takrat na danes, ker pač danes mnogo od teh stvari ne gre skozi.

Ne vem, kdo si danes lahko sposodi na 15 koncih za financiranje nepremičnine, ne vem, kdo sploh lahko še gradi sam, kot so to počeli naši starši, če pa iz služb prihajamo po 17. uri itd. itd. Take in podobne floskule, kot je tista, naj punca pač postane najboljša na svojem področju, tako z lahkoto letijo izpod prstov. Me pa resnično zanima, kdo od dobrohotnih avtorjev je sam v špici v svoji profesiji? Lažje reči kot narediti, kajne? Kako boš postal dober / najboljši, če ti nihče ne da priložnosti, da bi se izpopolnil, dobil izkušnje? Delam na področju zaposlovanja in so mi določene stvari hudičevo jasne. Lahko je s polno ritjo

Sem enkrat že napisala, pa bom še enkrat. Večkrat sem že slišala starejše reči, kako ne bi bili danes radi mladi. Mislim, da to pove dovolj. Ni treba nobene filozofije.

12. sep 2012 15:23

Se strinjam Rimljanka, da ni vsakogar čakala služba. Odvisno od regije in profila. Vendar, ko si jo enkrat imel, si jo zelo težko igubil in tudi iz dodeljenega stanovanja se te praktično ni dalo deložirat. Mogoče smo ravno zaradi tega občutka varnosti imeli več poguma za reševanje problemov. Danes se mi zdi vse precej bolj nevarno. Že pri samem kreditu je zelo jasno, da ga boš odplačal v celosti skupaj s profitom banke in na drugi strani je že kar majhna verjetnost, da boš obdržal službo (četudi za nedoločen čas) vseh trideset let odplačevanja. Nekaj neplačanih obrokov pa pomeni že kar deložacijo, otroci v rejo in ti (vidva) kamorkoli. Je mogoče to eden od vzrokov, da mladim manjka poguma?

Strelka, ker delaš na področju zaposlovanja, mi mogoče lahko nekaj pomagaš razjasnit. V prvem prvem prispevku sem ne kar tako dal eno ponudbo maldim ekonomistom. Brez kakšnega presenečanja lahko ugotovim, da ni popolnoma nobenega zanimanja. So res tako prestrašeni in pridejo iz šol tako nesamozavestni, da si nič ne upajo?

Rešitve ostajajo neizkoriščene, ker enostavno ni volje in neke skupne energije za realizacijo. Kamorkoli pogledam, se mi zdi, da vlada ena sama totalna apatija. (še kritika mladim) Stanovanjski problem se recimo kar vleče skozi temo. Problem je dokaj enostavno rešljiv, če samo oživimo neko staro idejo, ki se je v osemdesetih letih zavrgla, ker bi po takratnih ocenah preveč prizadela gradbince. Hočem povedat, da so problemi in to resni, da mladim nikakor ni lahko. Vendar, če so problemi, so tudi rešitve! Dve možnosti imamo. Prva je, da spet stopimo skupaj in jih začnemo reševat. Druga je, da vijemo roke, pustimo, da se problemi kopičijo in SM uživamo v svoji ali tuji nesreči.

LP

12. sep 2012 15:46

spagon, moj zapis je veljal šolski malici, ne kosilu. Tudi do junija kosila, vsaj v SŠ  niso bila subvencionirana.

12. sep 2012 16:38

Kosila v osnovni šoli so bila v preteklem šolskem letu subvencionirana. Na šolo je bilo potrebno nasloviti vlogo za subvencijo in tisti, ki so bili (glede na podatke iz priložene kopije odločbe o višini otroškega dodatka, ki je bila "podlaga" za višino subvencije) upravičeni do subvencije, so meli pecej cenejše ali celo astonj kosilo.
Otroka iz povezave, ki jo je priložila spagon sta še osnovnošolca.
Kako je letos, ne vem.

12. sep 2012 18:25

@Strelka, FYI: enkrat se pojavi na kakšnem srečanju in boš lahko ocenila, kakšne takšne in drugačne špice je kdo. Jaz jih nekaj poznam s tega foruma. BTW, povprečnost me ni nikoli zanimala.

Drugače je pa tako, si ne želim več biti stara 25, 27..katerakoli starost, ki sem jo že imela. Pa ne zaradi 100 DEM na mesec ali česarkoli drugega. Jaz sem tiste dneve živela takrat, ko so bili in ne čutim čisto nobene potrebe po recikliranju česarkoli. Tudi najlepših trenutkov ne bom šla kvariti z njihovim recikliranjem.

Poleg tega poznam ogromno ljudi, ki so imeli v poznih dvajsetih letih in zgodnjih tridesetih (zadnje desetletje prejšnjega stoletja je bilo) narejene postdiplomce in imeli so talent in še minimalca ne na mesec (eden takih ni imel denarja za plašč in je celo zimo hodil okoli v rumeni dežni pelerini - sedaj se temu smeje in pravi, da je bil tisto zimo največkrat bolan, ampak da se tako dobi odpornost), pa so z voljo nadgradili talent in so uspeli.

@todos: In bolj ko razmišljam, vedno je tako, da se bodo vedno in povsod znašli ljudje, ki se jih da razvrstiti takole:

- ene, ki bodo vedno iskali krivine in ogromno tvegali in računali na to, da lahko tudi vse izgubijo, pa šli po robu zakona in morda tudi čes, vse samo za to, da se prestavijo iz situacije, v kateri so in jim ne ustreza

- ene, ki bodo z eno malo staromodno metodo po sistemu delo+talent+volja nekaj naredili od sebe, pa magari z rumeno pelerino na minus 10

- in ene, ki razen jamranja, pomankljive artikuliranosti, nerazumevanja večine metafor.....ne pokažejo nič drugea, suho kot poper, soka nobenega whatsoever

Tko je shvatio, shvatio je.