Podražitve...

11. sep 2012 22:51

Naj se javi danes eden, ki si lahko sposodi denar od 15 ljudi. OK, pol manj? Ne? Pa vsaj od treh?

Eni res nočejo (ali ne morejo?) razumeti, da so cajti danes drugačni....

PS. Jaz v resnici ne poznam nobenega človeka z emšom zrelih let, ki bi danes rad bil mlad in reševal prvi stanovanjski problem. Pika.

11. sep 2012 22:59

Strelka, 

ja, cajti so danes drugačni, ampak jih sami s svojim obnašanjem in odnosom do drugih (in konec koncev tudi do sebe) delamo takšne. Solidarnost in zaupanje gresta pa vedo v dve smeri, veš. No, danes smo tu prebrali, kako spoštujemo tiste, ki so spoštovanja vredni. Absolutno, se strinjam, pod to se tudi jaz podpišem. Ampak tudi zaupamo samo tistim, ki nam dokažejo, da so zaupanja vredni. 

Sonja

11. sep 2012 23:11

Limnol,

jaz se ne bom spuščala v filozofske debate, ampak bom ostala povsem praktična in pragmatična. Dejstvo je, da so to časi, v katerih živimo, in v takih je treba shajati. Denar se več ne posoja na lepe oči in upala bi si trditi, da tudi tebi danes ne bi uspelo zbrati 15 dobrih duš za pomoč pri financiranju celotne nepremičnine, solidarnosti in zaupanju navkljub. In zelo nepošteno se mi zdi iz neke pretekle perspektive pokroviteljsko žugati in se celo posmehovati generacijami za nami. Avtorica je namesto kakšne vzpodbudne in konstruktivne dobila predvsem slednje in še kup nekoristnega pametovanja in prepucavanja velikih egotripov. Sick.

11. sep 2012 23:28

Na žalost še vedno ne zam prilepit dveh citatov.

Ampak zdaj ste me: Denar je bil drag včasih in je drag danes. Pustimo to, da eni od nekdaj komaj čakajo, da zapravijo denar, ki ga še niso dobili (na čeke, smo tudi tukajle imeli debato o tem in sem povedala svoje mnenjein dala krasen nasvet). Drugi vsak višek spravijo na banko in jih ne zanimajo sesalci za dvatisoč ali več evrov.

Resnična zgodba se je zgodila ene 3 leta nazaj:

Vprašanje: Jaz pa razmišljam, da kupil nov avto, a bi mi lahko posodil denar.

Odgovor: Lahko se zmenimo. Če grem JAZ na banko (ker jaz nimam nikogar, ki bi mi denar posodil), mi bo banka zaračunala 8% obresti za 5 let. Torej, če sprejmeš to obrestno mero, se lahko dogovoriva.

Seveda iz tega (hvalabogu) ni bilo nič in na srečo, nisem bila jaz vprašana. Od takrat je in bo mir kar se tiče posojanja denarja. 

Finta je v tem in to so moje izkušnje, da si denar sposojajo (zastonj) vedno eni in isti.

Banke povsod po svetu zaračunavajo obrestne mere za hiše v taki ali drugačni obliki hipotek. In zato, da kredit odplačuješ 30 let, bo banka pač zaslužila 2 ali celo 3 hiše (odvisno od obresstne mere). In če ne boš plačeval kredita, bo banka pač sprožila postopek in ti odvzela hišo, jo prodala in če ji bo kaj denarja ostalo, bo kak cekin ostal tudi tebi.
 Po odplačanem kreditu je hiša tvoja. Ker si do takrat že skoraj v penziji, jo prodaš, se preseliš v kaj manjšega, bliže zdravnikov, trgovin...., razlika v ceni pa ti ostane za dvig življenjskega standarda.

Če pa si vedno najemnik, prav tako vsak mesec plačuješ najemnino in nepremičnina ni nikoli tvoja. Torej od tega nimaš nobene prednosti. TAko je treba gledati na zadevo, ne pa z vidika, da banki plačaš še eno bajto.

To je ena.

Druga zadeva je ta ( se z Vendy ne strinjam) , da so ljudje z najmanjšimi prihodki in zato tudi najnižjo izobrazbo  navadno tako revni in nepoučeni, da se enostavno ne znajdejo, če jim še bolj zaškripa ali celo ostanejo brez službe. Ravno za te bi morala vsaka država imeti nek sistem, da jim pomaga s preobrazbo in plasirnajem v nove službe. Tukaj imam predvsem v mislih tiste, ki živijo pod nivojem minimalnega dohodka.

SergejC, ne govori, da ni bil nihče lačen. Srečen si lahko (govorim za pozna 1960 in 1970 leta), da nobenega takega nisi poznal oz. ga ne poznaš!!

Maxi25, konkurenca biznisov je vedno velika, ampak če si v svoji stroki res dobra, boš tekmece pustila daleč za sabo. Samo pogum je treba zbrati, imeti veliko volje in jo mahniti naprej, namesto jamrati, kako je hudo.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 11. 2012 23:33

11. sep 2012 23:32

Hja,

kolikor sem razbrala iz tvojih zapisov, je tudi tebe zanimalo, kako sem jaz prišla do stanovanja, in si izvedela. Žal mi je, da ti ne morem napisati, da sem zadela na lotu ali da mi ga je poklonil neznani oboževalec. Niti približno ti ne delim nasvetov, saj gre vendar za tvoje življenje, jaz imam dovolj dela s svojim, ker ga še niti približno ni konec in bo še treba kaj postoriti. Kot sama praviš, dejstvo je, da so to časi, v katerih živimo, in v takih je treba shajati - shajaj torej in se ne pritožuj. Saj "taki" pa "taki" pa "taki" so bili vsi časi, v vsakih je bil kaj problem, kar potem ni bil več, so se pa pojavljali novi. Mi smo reševali svoje probleme, vi rešujte svoje. In vaši otroci bodo morali reševati svoje in popolnoma se lahko zaneseš, da boste vi poslušali od njih iste lajne, kot jih mi zdaj poslušamo od vas in so jih naši starši od nas (in tako nazaj). Če je to zate posmehovanje - kaj pa morem. Kaj pa bi bilo zate "vzpodbudno in konstruktivno"? V takih situacijah in ob takem načinu je edina konstruktivna vzpodbuda lahko le brca v saj veš kam, ker, kot si sama rekla, mi rešujemo svoje probleme. Tisti "sick" na koncu bi si res lahko prihranila, ampak, prosim, saj poje tebi in tvojim socialnim kompetencam v čast. 

11. sep 2012 23:48

O.k. Kako je zdaj s tem? Bi banke kar zaprli ali bi jih vseeno imeli, ker jih (mogoče) rabimo?

Če povem po pravici, meni tudi ni jasno, s čim drugim, kot pa s (sposojenim) denarjem, bi zazidala hišo?

Aja, kdo že posoja denar?

Mimogrede, kapitalizem bi bil čisto vredu, če bi dobiček pripadal vsem, ki so bili vpleteni pri njegovem ustvarjanju (kot je ežoj ugotovil par strani nazaj, oz. so to ugotovili že veliki misleci).

Ker pa se je denar preveč skoncentriral na par sto tisoč ljudi na planetu, to seveda, ni dobro. Teh par sto tisoč ljudi, namreč, relativno hitro zadovolji potrebe (npr.: koliko hiš pa potrebujejo? ali pa: koliko vikendov? ali pa: koliko hrane lahko pojejo v enem mesecu?... Hej, itak so samo ljudje!). Preostanek ljudi, ki so ta dobiček pomagali ustvariti, pa si ne more plačati niti najemnine v garsonjeri... O kakšnem pršutu lahko samo sanjajo, žemljico pa lahko svojemu otroku "privoščijo" le 1x na mesec...

Zanimivo je, da so bile v časih (socializma) police v trgovinah prazne, denarja pa je bilo dovolj. In, če si se le malo znašel (kot je rekla Vendelina jr.), si kupil Šilinge, šel v Avstrijo in nabavil vse, kar si potreboval.

Zdaj, so police (pre)polne izdelkov, denarja pa narod nima (razen tistih par sto tisoč ljudi na planetu).

Kaj se bo zgodilo?

Jasno! Revolucija. Narod je lačen, brez denarja, brez zaposlitve in brez osnovnih dobrin... A, lahko še kaj izgubi?

12. sep 2012 7:25

Da ponovim moj prvi post:

Groza me je, ko gledam ljudi okrog sebe in TV, kako nekateri nimajo niti za osnovne dobrine, zato si ne upam povedati na glas, da bi si kupla nekoč stanovanje.

Grob opis prvega posta! Torej, bistvo moje teme so ljudje, ki nimajo niti za preživetje in ne jaz!

12. sep 2012 7:29

Ja, nebi se mogla bolj strinjati. To je žal resnica.

12. sep 2012 7:30

Ah, dajte no.

Za moje pojme je danes neprimerno težje priti do lastne strehe nad glavo, kot je bilo to za mojo generacijo.

Midva z možem sva se takrat odločila, da ne vzameva od firme ponujenega stanovanja, ampak da bova prenovila staro hišo. Vse sva delaal samo s plačama, brez kreditov, z obilno pomočjo prijateljev.

Ampak vedela sva, da če nama ne bo uspelo, je tu še vedno možnost dobiti "družbeno" stanovanje.

Ne bom rekla, da nama je bilo lahko in enostavno, če pa gledam svojo hčer, ki se je zakreditirala za ohoho let. mo je pa jasno, da je mladi generaciji mnogo težje. Ne zaradi tega, ker je treba odplačevati kredit, ampak zaradi nesigurnosti današnjih služb.

Lahko je reči, da je pa potrebno več delati, da se več zasluži. Veliko pripadnikov mlajše generacije že zdaj dela precej več, kot 8 ur na dan, dan pa ima samo 24 ur.

Limnol, praviš, da ste kupili stanovanje brez kreditov, potem pa poveš, da so denar posodili prijatelji.

Tudi to je kredit, brez ljudi, ki so ti denar posodili, ga ne bi mogla kupiti, ne?

In tudi meni se zdi, da je starejša populacija tukaj preveč pokroviteljska do mladih.

Oni bodo itak morali nekako poskrbeti zase, vaše trkanje po prsih jim ne bo prav nič pomagalo.

12. sep 2012 8:06

rosie, popolnoma isto mi je rekla moja mama.