Podražitve...

11. sep 2012 21:22

ja, sem narobe napisala. Nebi smela omeniti hrane. Imaš prav. Bomo rekli nepremičnine . Ker pač danes ti na 700€ niti kredita ne dajo. No, dajo...40.000€ na 30 let pod hipoteko, preplačaš pa tm 70.000 ali več. 

če imaš seveda redno zaposlitev za nedoločen čas - kar je pa danes že čudež.

Maxi25

11. sep 2012 21:30

"Včasih" ni bilo hipotekarnih kreditov. Maksimalni kredit so ti izračunali kot eno tretjino plače za obdobje, za katerega si imel zaposlitev. Zaposlitve za nedoločen čas so za mlade po letu 1990 tako rekoč čudežno izparele, ne morem govoriti za druge, jaz sem svojo dobila po 17 letih dela v (isti!) javni ustanovi, do takrat sem imela pa pogodbe kakor kdaj, od 3 mesece do 3 leta (pa nisem bila nikakršen ekscesni primer, pač pa vzorčni eksponat stalne prakse zaposlovanja v javnih zavodih). Pa zdaj računaj, koliko se je dalo dobiti kredita na 500 mark plače, če si imel pogodbo za eno leto, kvadratni meter je stal pa 2000 mark. 

11. sep 2012 21:37

No, in kako ste kupili nepremičnino?

11. sep 2012 21:40

Brez kredita.

11. sep 2012 21:53

Brez kredita ste kupili nepremičnino?? Pa svaka čast! In, na kak način? Ker jst kakorkoli obrnem ni variante, da v vseh te letih delovne dobe prišprama toliko, da si čez 5 let nekaj kupim.

Bom pa zelo vesela razlage in idej, saj zame je to znanstvena fantastika.

11. sep 2012 22:02

Normalno, če pa trdiš, da se dandanes za nekdanjih 450  DEM ne da nič dobiti.

lp

11. sep 2012 22:12

No, ta odgovor pa tudi mene zanima, ampak ga po moje ne bomo dočakali.

Drugače je pa moja mama prodala svojega hrošča in kupila parcelo za hišo. Upam, da veste, kakšen avto bi danes morala prodati za 600 m2, pa ne v prestolnici. Toliko o perspektivi, kaj se je takrat dobilo za določen denar in kaj danes.

Malo manj pokroviteljstva starejšega občinstva bi koristilo celotni kulinarični klimi.

11. sep 2012 22:13

Nepremičnine se praktično niso kupovale. Izjema so bile mogoče samo premožne ljubljanske družine, za katere je veljalo, da morajo imet v gotovini vsaj za eno stanovanje. (Takrat smo bili vsi enaki - revni in bogati. Danes je baje ravno obratno) Če si bil nek kader v firmi, si lahko s časom računal na kadrovsko stanovanje. Tam nekje do osemdesetih let so firme stalno gradile. Druga možnost je bila gradnja. Seveda s krediti, divjim varčevanjem in izdatno pomočjo prijateljev in znancev pri fizičnem delu. Za konec tedna smo pogosto mešali beton. Znancem in neznancem, ki so ga prej ali potem nam. Vsak delavec si je tako lahko v dveh ali treh letih postavil hišo in se vselil. To so tiste hiše, katerih ponosne lastnice se vam danes rogajo, ker so pozabile, so jih podedovale ali kupile s težko prigaranimi €.

Dejansko ni bilo nikoli čisto enostavno do strehe nad glavo. Vsaj ne za večino. Se je pa dalo. Najprej kakšno garsonjero po prvem otroku, potem pa kaj večjega za drugega. V sedemdesetih precej lažje, ko so stanovanja množično dobivali tudi navadni delavci.

Mogoče zanimiva naekdota iz tistih časov. Mlada družina z dvema otrokoma ni dobila stanovanja in ker (kao) niso imeli kam, so sredi trga postavili šotor. Seveda se je stanovanje v nekaj dneh našlo. Za oblast bi bila to pa le prehuda sramota.

LP

11. sep 2012 22:33

Še moja anekdota s prvo službo: Sem mislil še kakšen mesec zabušavat doma. Po dveh tednih me je v petek klicala iz kadrovske in me nadrla, da kaj se grem, kaj si sploh mislim, da brez debate pridem v ponedeljek na šiht, ker se človek zaradi mene ne more upokojit. Še danes ne vem kako so izvedeli, da sem doma, ker se jim seveda nisem hvalil in tudi noben sosed ni delal na tisti firmi. Sploh in dobesedno so iz zavoda za zaposlovanje lovili brezposelne in jih preričevali, naj vendarle hodijo v službo, ki jih čaka.

Še plače: V nekem obdobju so bile čisto spodobne plače samo okrog 300 DEM. Preživelo se je brez večjih problemov in brez (vsaj pri meni) kakšnega občutka revščine. Ljudje pač svoj status primerjamo z drugimi in če smo vsi na istem... Nihče ni bil lačen! Upam, da se tej oblasti niso do konca skisala podstrešja in ne bo izzivala upor. Baje so nekateri že danes zares lačni.

LP

11. sep 2012 22:43

Hja, Maksi, nobenih posebnih idej ni treba - izposodiš si denar in ga potem vračaš. Sem iz tiste generacije, ki je družbena stanovanja zamudila, tako da, ja, mi smo nepremičnine kupovali ali pa gradili, tisti, ki so uspeli dobiti parcele kje za majhen denar. Jaz sem vračala 15 ljudem, večina so bili sorodniki, nekaj tudi prijateljev. Odplačevala sem najmanj toliko, kot bi sicer vsak mesec dala za najemnino za enako veliko stanovanje, kar je bilo nekje med polovico in 2/3 plače. Kako se je od tega živelo, ti je že napisala Vendelina. Ko je zmanjkalo za šparat, so se pač povečali dohodki, in v moje stanovanje je poleg plače všteto sprehajanje psov, prevajanje tehnične dokumentacije, varstvo otrok, raznašanje časopisov zjutraj pred službo, inštrukcije ob sobotah in nedeljah, pomoč invalidu zvečer po službi, par krajših pogodbenih del čez praznike, menjavanje zadrg v tujih kavbojkah (šivalni stroj je bil donacija ene od tet in je na koncu žalosto izdihnil), nekaj letnih dopustov preživetih na trganju grozdja in pobiranju jabolk, nekaj raziskovalnega dela v tujini, pa zaneljsivo še kaj, česar se ta hip niti spomnim. Naokoli sem se prevažala z biciklom, kupljenim na policijski dražbi za ceno nekaj malic v naši menzi. Na počitnice smo se peljali s kolesom šotorit na Kolpo. In veš kaj - pri vsem nam sploh nič ni manjkalo, ker smo bili s kolegi in vrstniki bolj ali manj vsi na istem. Ko je enemu zmanjkalo, smo vsi priskočili na pomoč, ker smo vedeli, da smo čez mesec ali dva lahko sami v zosu.

Pa Maksi, praviš, da si končala podiplomca - verjetno ne boš vse življenje delala za 700 evrov, a ne? OK, pri nas ta hip res ni na vseh področjih najti brilijantnih služb, kje drugje so pa še, samo poiskati jih je treba. V prihodnost se vendar gleda z radovednostjo, kaj bo prinesla, ne pa z grozo, kaj te utegne doleteti.