Jasnovidka darinka

2. feb 2011 11:02

lunacka je napisal/a:

Kaj pravite - ali pa je terapevt pri nas še vedno tabu in gremo raje k vedeževalki? lunacka

Kaj pa tretja možnost, k prijateljici (ju)?? Meni vedno pomaga.

lp

mzm

2. feb 2011 11:26

Ko sem imela zelo hude življenjske preizkušnje sem s pomočjo prijateljice spoznala pravega jasnovidca in hrati zdravilca. Vse kar mi je izrekel se je zgodilo. Nikoli za svoje usluge ni računal, saj je želel le pomagati ljudem. Z njegovo pomočjo sem se tudi jaz začela ukvarjati z zdravilstvom, kjer sem tudi izostrila svojo intuicijo in začela spoznavati ljudi na višjem duhovnem nivoju. ...Celo vedeževalke na linijah, ki so mi zaupale svojo telefonsko številko, saj so vedele, da jih ne bom potrebovala je pa bilo prijetno poklepetat. Začela sem poslušati sebe. Zame bo jasnovidec ostal najboljši vodnik v mojem življenju in nikoli ga ne bom pozabila. Ker je že precej star, se je umaknil in se posveča izključno družini in prijateljem . Njegov nauk je: vse se zgodi z določenim razlogom.... Osebno verjamem, da imajo nekateri poseben dar, vendar jih je malo in običajno ne delajo na telefonskih linijah. Od moje prijateljice mama je gledala zgolj v kavo in baje je bila zelo dobra in znana. Veliko pa jih je takšnih, ki z svojim prerokovanjem lahko slabo vplivajo ali pa te celo pripravijo do tega, da postaneš odvisen od njih. Izgubiti nimaš nič, saj boš sama videla ali se ti bodo stvari tako odvile ali ne. Denar boš pozabila in če ti bo res pomagala se boš nanjo lahko še kdaj obrnila. Razumem te, da se najbrž nahajaš sredi vprašanj, težav ali pa preprosto potrebuješ eno tretjo osebo, neodvisno, da te posluša in morda svetuje. Vendar se boš sčasoma morala naučiti, da je vse odvisno od tebe in da včasih sugestije niso rešitev. Preveč postaneš odvisen od njih. Vse lepo in srečno.

2. feb 2011 11:31

Lunacka, če si človek v 21. stoletju postavi vprašanje, če je psihološka pomoč še vedno tabu - potem s tem implicitno pove, da daje ogromno težo mnenju okolice o čisto vsem.

To je tista "kaj si bodo pa o meni mislili", to je tisto, ko človek svojo energijo vlaga v to, da bi ustrezal mnenju in okusu neselekcionirane in vseobsegajoče okolice, to je tisto, ko človek prevzame in privzame klišeje in predsodke okolice in potem ga to vse skupaj blokira.

Skratka, totalno neproduktivno.

 

Drugače je pa tako, da se človek najprej rodi, potem se uči, potem raste in odrašča in potem je enkrat v poznih dvajsetih in tridesetih in takrat se zgodi en hud bivanjski BANG. Ker se človek takrat zave, da v bistvu ne more za stvari, ki mu niso uspele ali pa so se drugače iztekle, kriviti nikogar, razen sebe. Ko vpliv staršev ni več takšen, kot je bil v mladosti (in je bilo komot, so bili "oni krivi") in ko se človek bridko zave, da si je večino stvari naredil kar sam in da ima tudi lastnosti, za katere bi bilo bolje, da jih ne bi imel in ko ugotovi, da si je predstavljal eno, življenje gre pa v drugo smer. Ta bang se zgodi vsakomur. Ljudje ga pa razrešujejo na naslednje načine:

- ignorirajo in terajo svoje naprej do naslednjič (naslednjič se ustavi s kakšnimi žolčnimi kamni, depresijami, kardiovaskularnimi zadevami, boleznimi odvisnosti, furanje na to, da "jaz imam svoj prav in se ne spreminjam")

- priznavanjem, da ima človek problem in potem se živi v samoprevari, da zna sam to popraviti. Popravi seveda čisto nič. Sicer se to ne vidi takoj, ampak to se slejkoprej opazi, če se kolikor toliko dobro opazuje,. In potem se famozni BANG spet zgodi čez kakih petnajst let in če se gra še takrat s samoprevaro preskoči, bo BANG počakal tam nekje okoli šestdesetega leta (ali pa takrat, ko bodo šli juniorji od hiše, kar je sedaj nekje pri šestdesetih....)

- priznavanjem, da ima človek problem in gre s problemom k kakšnemu sorodniku in prijatelju. Ti ga poslušajo. Včasih tudi svetujejo. Ampak haska ponavadi ni, ker je človek potreboval samo publiko, pripravljenosti za spremembe pa v resnici ni (jaz se ne morem spremeniti fazon). So pa tudi srečkoti, ki jih kakšna nesreča drugih, ki so ji bili priča, toliko strezni, da naredijo spremembe v svojem življenju.

- priznavanjem da ima človek problem in gre s problemom na anonimni telefon. Tja z istim problemom praviloma pokliče večkrat. Ker je preprosto lažje, ker jih ne poznajo in se zapore odprejo. Mnogi tja pokličejo večkrat in nadomestijo telefon za sorodnike in prijatelje. To lahko traja kar nekaj časa

- priznavanje, da ima človek problem in gre s problemom k vedeževalki. Tudi tu je fazon v tem, da se dobi publika, s tem da vedeževalke zraven še kasirajo.

- priznavanje, da ima človek problem in gre na terapijo. Tu je jasno, da je stvar plačljiva, razlika je samo to, ali gre za samoplačniško ali pa za koncesijsko verzijo. Razlika med terapevti in ostalim je v tem, da so oni trenirani poslušalci in da nimajo problema s tem, da postavijo vprašanja, ki pa res stresejo (na telefonu se tega ne da, ker se ne ve točno, v kakšnem stanju je človek na drugi strani liniji, če se pa človeka na terapiji vidi, se mu pa na eni točki začnje postavljati vprašanja, na katera mora najti odgovore, pa tudi če je pot do iskanja odgovorov neprijetna).  Je intenzivno, boleče in v tem procesu se človek nauči tega, kako se pleza iz dna, če imaš voljo do plezanja. In vedenje, da če se bo še kdaj zgodilo to, da butne v kak bivanjski jarek, da ve, kako se spleza ven. Tega vedeževalke ne učijo. Tudi najboljše prijateljice ne.

 

Mimogrede, ne poznam nikogar, ki je star šestdeset in več, ki je danes zadovoljen in pozitiven, pa hkrati ne bi imel v življenju vsaj enega zelo BANG obdobja. 

Pa vem tudi za blazno veliko zgaranih, zlovoljnih in splo -ajoj ljudi, ki tudi v tretjem življenjskem obdobju ne znajo reševati svojih problemov.

In se čisto vsak lahko odloči, kam bo šel. In ne krivite za to drugih, ne izgovarjajte se na "kaj si bodo pa mislili" in kar je še tega balasta.

Vendelina jr.

2. feb 2011 11:40

Vendelina jr. je napisal/a:

In se čisto vsak lahko odloči, kam bo šel. In ne krivite za to drugih, ne izgovarjajte se na "kaj si bodo pa mislili" in kar je še tega balasta. Vendelina jr.

Ko človek sam pri sebi razčisti s "kaj si bodo pa mislili" gre dosti lažje naprej! K

2. feb 2011 11:58

multivitamin je napisal/a:

Prijatelj te bo pa podprl,da se ne zrušiš. V tem je razlika draga mišika. Ker eni pač morajo krepko telebnit in se polomit,da se sploh zavedo,da je kaj narobe in se začnejo pobirat.

Viš, moja prijateljica mi bo pustila, da se zrušim, še malo bo noge spodnesla, podprla  me bo šele, ko  se poberem in naredim prvi korak, vračam ji z istim.

To ne pomeni, da zavračam strokovno pomoč, nikakor, v hudih primerih je nujna.

lp

mzm

2. feb 2011 12:21

Multivitami, moje prijateljice so kot terapevti: ko ocenijo, da jih hočem imeti za publiko v smislu, kot piše Vendelina, mi povejo točno tisto, česar v tistem trenutku ne bi želela slišati. In so potem publika, ko sikam nazaj, ampak mi pomagajo, ko se je treba pobrati. In vedo, kdaj potrebujem prijazno besedo.

Ampak na koncu je vse odvisno od nas samih, tako padanje kot pobiranje.

 

Mamamia

mamamia

2. feb 2011 12:24

Teti Darinki iz Radovljice se pa vse smeji, kšeft bo, kšeft...

Vendelina jr.

2. feb 2011 12:45

Vendelina ne se ji zamert, da ti ne pošlje kakšne črne magije Sporočilo je spremenil(a) Trixi dne 02. 2011 12:45

2. feb 2011 12:55

Trixi, Trixi, ti si pa veliko upaš!

Glede vedeževanj se načeloma strinjam s vsem povedanim ( enaindvajseto stoletje in te fore ), vendar bi vprašal: kaj pa če vedeževanje funkcionira, čeprav ne verjamemo?

( to je parafraze ene zgodbe, ki jo je S.Žižek večkrat povedal, prvi je to povedal W. Heisenberg ( en nemški kuhar ) v knjigi Del in celota. Heisenberg in N. Bor ( to je en danski kuhar ) sta se sprehajala po danskem podeželju, in dobita enga prijatelja ( tudi kuharja ) kako pribija konjsko podkev na vrata, in ga vprašata: pa menda ja ne verjameš v te neumnosti? Seveda ne, odgovori oni, vendar pravijo, da deluje tudi če ne verjameš ).

Torej, tukaj se oglašajo v glavnem tisti ki o vedeževanju ne znajo nič ( no razen Trixi ), niso nikoli poskusili, nobene knjige o tem niso prebrali, skratka vnaprej vedo ( menda so s s tem vedenjem že rodili ) da je to vse neumnost ( da ne omenjam, da veliko takih hodi v cerkev in verjame še veliko hujših stvari ).

Znana je zgodba o A.Lavoiseru ( francoski kuhar, odkril kisik). Za njegovega življenja so prišle v Pariz govorice, da je nekje na jugu francije padalo kamenje s neba ( meteoriti ) in naj akademija znanosti stvar razišče. Omenjeni Lavoiser je bil vodja znanstvene odprave in so podali poročilo: nobeno kamenje ni padalo s neba, saj vsak pametan ve da je vedeževanje neumnost.......... ops, da na nebu ni kamenja.

Vsem, ki o tem toliko veste, bi vseen priporočil obisk kakega znanega vedeževalca ( ne, tudi jaz nisem nikoli bil, sem pa mal drugače imel stik ), potem si formirajte " objektivno " mnenje. Obisk naj bo le informativen, ne it tam, da rešuje ( vedeževalec ) vaše probleme. Od vseh mi na misel pride edino Meta Malus, astrologinja. Kot pravi v eni knjigi en hrvaški astrolog ( M. Dupor ): Ne verjamite, preverite.

ežoj

2. feb 2011 12:56

Res ni potrebe, da bi nosili denar raznim šalabajzarjem kot je ta Darinka ali miškainšenekajzraven in njim podobnim. Vsak naj pogleda v svojo preteklost in iz nje potegne tisto, kar mu bo v prihodnosti koristilo. Njemu in njegovi okolici. Ker iz napak, ki smo jih naredili se človek nekaj nauči. Si predstavljate svet v katerem bi vsi vedeli za vse naprej. Jaz si ga ne. No, k sreči tudi ti jasnovidci ti ne povedo drugega kot tisto kar je že miška zacvilila.Nekaj na splošno, nekaj na počez, nekaj kar že vsak sam ve pri sebi. Za 200 € (kje je davčna oz. carina?)........vam pa naložim, da boste z karjolo stran vozili. Ajde, da probam: jutri bo četrtek, za kosilo bo tenstano (kako je že pravilno slovensko tenstano?)sladko zelje, šiht, ta mi ne uide, proti večeru kratek sprehod. Drugo leto takle čas bo zima. Sigurno. Lep pozdrav. janko1