Na pomoč!!!

28. okt 2008 13:42

(nola, kakšen moment za umik zdej???? Nimaš se kaj umikat, lepo tukaj bodi!!!)

28. okt 2008 14:09

ma ne virtualen umik, bolj uno, ooo, sem pa prav ta moment zmenjena  v Portorožu (Kopru, Postojni, Palermu), roba za pojest je v fornu, sej sladkarije pa jih ne jeste, ki napravijo maldifegato. 

Takšno idejo sem imela. A se ti zdi v redu?

28. okt 2008 14:10

No, da ne bom samo smetila (ampak danes je pa res prav luškano na kul slo, sem se oooreeng nasmejala), bi rada še naši animtram1 povedala, da bo sama svojemu otroku težko kaj dopovedala oz. ga prepričala, naj se uči, ker je to super dobro zanj in bla bla bla... Se je že na teh 6 straneh pisalo o tem, da je puberteta pač težavno obdobje (bogi moji starši in ker se zgodovina ponavlja, je bila boga tudi staršinja od mojega otroka!). Ponavadi smo starši v tem obdobju najbolj brezvezna in nepotrebna bitja na svetu, samo tečnarimo, le neke dolžnosti nalagamo in ne priznavamo pravic itd....Meni so v tistem obdobju, ko bi dostikrat z velikim užitkom uporabila kaj močnejšega od šibe (pa nisem, ker itak ne bi zaleglo) z raznimi pogovornimi seansami zelo pomagali moji starši in moj brat (je pač tako, da "moška" beseda strica oz. dedka več pomeni, pa kaj). Od pogovorov s psihologinjo pa je nastalo le norčevanje kasneje doma, mu očitno ni bila toliko simpatična, da bi ji prisluhnil. No, najina težava je bila le v tem, da se je mulo takrat odločil, da bo prevedel knjigo njegovega idola Jordana, nato pa šel kar k njemu igrat košarko (košarka je bila središče sveta!), v šolo seveda hkrati ne more hodit . Ne vem pa, kako bi bilo, če bi takšnemu obnašanju botrovala mamila, alkohol..., sem hvaležna dobrim vilam, da se mi s tem ni bilo treba ukvarjat!

Torej, prosi tiste svoje bližnje, ki jih fant "obrajta", naj kakšno pametno rečejo (in seveda fant ne sme vedeti, da si jih ti za te pogovore prosila)..., ker tudi za delo na kmetiji je potrebna izobrazba, če hočeš preživet. Včasih so rekli, da bo za ceste pometat takšen že dober, zdaj pa fizikalcev več ne rabijo, ker tudi ceste pometajo s stroji, za uprvljavca strojev je pa spet potrebna neka izobrazba.

Jaz mojem bratu sedaj hvaležno vračam takratne usluge (najboljšo teto na sveto pa res ni težko ubogat ).

Enkrat sem nekje prebrala, da otroci s puberteto odidejo in če smo na prvi poti, se spet vrnejo k nam, ko je tega težavnega obdobja konec.

Blagor seveda tistim, ki ne vedo, da so bili njihovi muloti kdaj v puberteti!

28. okt 2008 14:13

non capito sem dejala in zjokaaaaalaaa seee (prosto po Stanetu Manciniju).

Forn, maldifegato , pa tud prej tistega nisem ravno razumela, ko si o tulki pisala (ampak sem se kar vseeno pametno delala)...

28. okt 2008 14:38

forno je pečka, mal di fegato pa dobesedno slabo za jetra, v prenesenem pomenu pa vse,kar imamo najrajši, tipo maslo, jajca, smetana, ocvirki in ostalo orožje, ki ga uporabljamo v borbi proti jetrom, srcu in ožilju.

Te povabim na en tak vesel ampak zdravstveno nespameten dogodek konec tedna.

A se skoordinirava na ZS?

28. okt 2008 14:49

Zeeelo, zelo rada bi šla spet morje pobožat, ampak ta vikend je pa...no, kot vsako leto na ta dan pridejo sorodniki (tisti, ki jih imam rada) in ne gre.

29. okt 2008 4:58

Vam nekaj povem? Bila sem zelo živ otrok, neštetokrat sem jih dobila po riti, tudi s šibo. Celo sama sem jo morala poiskati. Pa sem odrasla v normalno punco in zaradi šibe nimam nobenih travm.

Tako bom rekla- so že vedeli, zakaj so me

29. okt 2008 5:58

Berem in berem in si mislim, da ne vem kaj dodati. Morda pa vendarle: bila sem nekaj podobnega kot Simona84 in doživljala podobne vzgojne metode (ne od staršev, ker sem otroška leta preživela pri sorodnikih). Čeprav sem šibo tudi sama sprejemala kot zasluženo kazen, mi ni čisto nič koristila. Enostavno sem prekalkulirala pluse, ki so jih prinašali moji prekrški in minuse zaradi boleče tazadnje in običajno se je izšlo v korist prekrškov.

Ko pa ja začela teta, tam nekje okrog mojega 10. ali 11. leta z menoj delati kot z odraslo osebo (k hiši je prišla tamlada in so se relacije spremenile, treba je bilo iskat zaveznika ) se je čez noč spremenilo tudi moje obnašanje. Razumela sem, da jo skrbi, če se na poti iz šole potepem,  da mora delo namesto mene opraviti ona, čeprav je že vsa zmatrana, če se jaz skrijem s knjigo na podstrešje ali delo malomarno opravim ... Brez težav sem se pričela obnašati odgovorno.

Morda bi poskusila še s tem, da bi sinu odkrito potožila, kako te to bremeni, kako te skrbi za njegovo prihodnost, kako bi ti naredil veselje, če bi se vsaj približno naučil snovi, nič očitkov, le svojo stisko razkrij. Potem nima več vzroka za kljubovalnost, za uveljavljanje svoje volje.

Ne morem garantirati, da bo učinkovalo, poskusi, če se tak način vklaplja v tvoj koncept vzgoje.