Na pomoč!!!

28. okt 2008 10:54

Priznam, svoje otroke sem v življenju tudi že z roko po riti, oba skupaj mogoče petkrat, a za vsakič posebej obžalujem, ker je šlo vsakič posebej natančno za to, kar pravi tulka - ko zmanjka besed (potrpljenja, argumentov... ), ko ni nič zaleglo, je roka poletela... ). Z večjim se zdaj že o vsem pogovoriva, pri mlajši se zadržujem, ko mi kuha pod pokrovko... in upam, da mi uspe obrzdat sebe... Toliko o tepežu Kar pa zadeva težavnega sina, ki se noče učiti (o, kmalu bom na tem...) Jaz bi se v šoli zmenila za en teden odsotnosti (tistih pet dni, ki jih pripada vsakemu na leto), mimo vednosti sina, seveda. Še prej bi mu zrihtala za teh pet dni eno težaško delo pri kakem kmetu, privatniku, obrtniku ... pa bi ga zjutraj namesto v šolo peljala na šiht... po moje bi mu potegnilo prej kot v petih dneh, da je lepše v šolo hodit in se učit... Ok, res je mogoče malo mlad... pišem pa iz lastne izkušnje - v prvem letniku srednje (gimnazije) smo imeli obvezno prakso v gozdarski firimi - sredi maja smo sadili smrečice (ročno), na soncu, v blatu, po osem ur na njivah. In to zastonj, za sendvič in sok. Takrat sem si rekla, da bom že gledala, da bom kaj drugega v življenju lahko delala... Irena

28. okt 2008 11:18

E *ebiga, dear Vendy ( kot bi rekel en dober jadin prijatelj ), a se ti ne zdi, da si mal žaljiva, da me pred vesoljnim kulinaričnim občestvom razglasiš za kocko? A tvoje poznavanje geometrije ne vključuje kakšnih bolj sofisticiranih teles?

ežoj

28. okt 2008 11:21

nola, kod se pa potepaš, da so ti šumniki ušli? Te imam mejčken na sumu, da uživaš...

Ostali: se oproščam za smetenje teme.

Ognjič

28. okt 2008 11:33

Tudi jaz sem proti skrajnostim, kot sta tepež in permisivna vzgoja. Sama še nimam otrok in ne vem, kako bom reagirala, ko mi bodo požrli živce. Če se to res prenaša iz generacije v generacijo, jih bom kar pošteno mlatila. Tega pa nikakor ne želim, tudi sama sem namreč v otroštvu imela nekaj poškodb zaradi "vzgojnih ukrepov". Kot zanimivost lahko povem, da se niti za en sam primer ne spomnim, za kakšen prekršek sem jih fasala, čeprav mi je enkrat celo tekla kri. Mislim, da če si kot starš zaslužiš spoštovanje pri svojih otrocih (torej predvsem nič licemerstva in prikritega ali odkritega nasilja), bodo tudi otroci spoštovali tebe in druge in imeli jasno sliko o tem, kaj je prav in kaj ni. Glede učenja je pa verjetno res najbolje, da otroku pokažeš, kaj ga čaka, če se ne bo učil. Trdo delo za malo denarja, nič avtonomije, zelo malo pravice do odločanja o svoji usodi. Dandanes je že človeku z diplomo težko najti službo, kaj šele takim, ki nimajo dokončane osnovne ali srednje šole. Mene so morda celo preveč strašili in so se mi posledično tresle gate že pri mali maturi, čeprav sem bila celo osnovno šolo odličnjakinja. Mislim, da je starševstvo najtežja služba na tem svetu in vas vse, ki ste se zanj že odločili, zelo spoštujem ter vam želim veliko sreče. Tisti, ki pa tega še nismo doživeli, pa lahko o tem v nedogled modrujemo, ampak kaj, ko je realnost vedno tako zelo unikatna in jo težko spravimo v okvire raznih teorij. RadaJem Sporočilo je spremenil(a) RadaJem dne 28. okt 2008 12:44:50

28. okt 2008 11:38

piškotek je napisal/a:

Ok, res je mogoče malo mlad... pišem pa iz lastne izkušnje - v prvem letniku srednje (gimnazije) smo imeli obvezno prakso v gozdarski firimi - sredi maja smo sadili smrečice (ročno), na soncu, v blatu, po osem ur na njivah. In to zastonj, za sendvič in sok. Takrat sem si rekla, da bom že gledala, da bom kaj drugega v življenju lahko delala... Irena

Takrat, ko sem jaz hodila v prvi letnik srednje šole (ekonomske) smo imeli obvezno prakso v proizvodnji. Štirinajst dni sem delala v Henklu. Prvi teden smo pakirali hotelska mila. Najprej si moral zložiti malo škatlico nato pa noter dat milo... Naslednji teden pa smo privijali zamaške ne Cet... Delo res ni bilo fizično zahtevno, trpi pa psiha. Takrat sem si tudi jaz rekla, da res ne morem celo življenje to delat.... K

28. okt 2008 11:52

rebecca,

pogovarjamo se o vzgojnih ukrepih, vsa patologija in psihopatologija so izključeni. Otrok ne sme dobit udarec zaradi tega, ker imamo slab dan, pa je ravno takrat prišel mim. Kaznujejo izključno le starši in oni določajo meje, in primerjati ukrepe s rezultati. Če ta vzgojni ukrep ne zaleže, pol je nadaljnje "tepenje" že patološka zadeva.

Tole vzgoja ko praviš  mož/žena, te ne razumem: ženo vzameš že vzgojeno, če ni je ne vzameš. Prevzgajanje je bolj ženska domena: ona bo že moža naučia reda ( recimo da lula sede ).

Pretepi s sosedi je že domena ameriške kulture: oni gostilniške pretepe in sosedsle pretepe obravnavajo kot zgodovino ( vidi : obračun pri OK koralu ).

Glede tvojega zadnjega odstavka: namen vzgoje je, da se vzgoji samostojna osebnost, ki bo znala najti svoje mesto v svetu, ki bo znala procenit situacijo in ustrezno reagirat po lastnih zmožnostih. ( madona, danes imam namen spečt nekaj sladkega, jaz pa z enim prstom klofam po računalniku ). Starši naj bi vzdojili predvsen osebo, ki bo znala najti srečo. ( napisal sem najti, ne iskati ).

Pa še jaz osebno ( moja dobra prijateljica Vendi, pravi, da  s pisanjem razkrivamo, tudi tisto kar ne bi radi,  to je že res pri tistih, ki kaj skrivajo, jaz pa nimam teh skrbi, vse lahko povem, nič ne skrivam ): v času in mestu mojega odraščanja odnos do tepenja otrok je bil drugačen kot danes. Jaz nisem bil nič bolj tepen kot moji prijatelji ( raje manj, ker sem vzgojil starše, da so videli da od tega ni haska, se ne splača ). Sina sem, recimo parkrat čez rit ko si je to res prislužil ( več ni bilo treba, je zaleglo, zato, ker je šiba iz raja prišla ), hčerko sem udaril le enkrat, ko mi le vrgla škarje v glavo ( in zgrešila, pa je nisem udaril zaradi tega ker je zgrešila, ampak ker je vrgla ), pa če pogledam za nazaj, morda ne bi bilo slabo, če bi jih " fasala " še parkrat. Žena je ravnala podobno.

ežoj

28. okt 2008 11:58

Nisem zagovornica tepeza,a sem in tja vcasih ko si "mulc"res zasluzi kak trsi prijem,tudi ni nobeno nasilje. Svojima dvema dekletoma sem eni dvakrat in drugi pa enkrat sprasila hlace. Ce se sedaj pogovarjamo,obe receta,da sta si pac to prisluzili z dolgim najedanjem zivcev. Menim pa,da je treba lenobo za ucenje premagati in sicer pri tako velikem fantu sprva s pogovorom,mogoce pa tudi res s kakim primernim fizicnim delom.Sama pa nisem bila nikoli fizicno kaznovana.Ce nimas otrok je mogoce malo tezje debatirati o primernosti vzgoje, kajti v realnosti pride do vsemogocih situacij. Majdina

28. okt 2008 12:00

Ognjič je napisal/a:

nola, kod se pa potepaš, da so ti šumniki ušli? Te imam mejčken na sumu, da uživaš... Ostali: se oproščam za smetenje teme. Ognjič

Sanjaj z mano, ja.

Pobiramo olive, letos malo prej, pomaga tudi mularija, ampak saj veš, hodijo vsakih pet minut na pogovore s svojimi najljubšimi (ne vem zakaj jih niso povabili zraven, mogoče niso prebrali nasvetov o taščah) in potem mi vse spremenijo - no sedaj je v redu, ampak sem morala dosti kričat.

Imam pa že od včeraj kar vklopljeno Kulinariko in je zdaj že prepozno - visijo vsi od Jerneja (10) do Ornelle (92) gor.

Pa via tradicija, gledajo tiste nore torte od stane.r pa od jade  in se samo sliši: krostata, ke ? Ma tulku zmotjena ni, je res?

Ne vem no, mogoče je pa moment za umik. 

nola

28. okt 2008 12:05

nola je napisal/a:

krostata, ke ? Ma tulku zmotjena ni, je res? nola

Kaj sem zmotjena? Ni, je res? tulka

28. okt 2008 12:14

Ma več ku tulku ne, je res?

nola