16. okt 2008 18:53
Vstanem ob 5.50, kopalnica, kavica; v službi že okrog 7. ure. Toliko dela, tako "naspidirano", da sem se obrnila in je ura že bila 15.45.
Moj "konjiček" /avtobus/ na pol prazen, sedim kot kraljica, berem "Ono"... joj kako je to fino, ko te spanec prevladuje... samo če bi bila kakšna postelja blizu. No, ja, saj je sedež zraven prazen, ampak, glej ga zlomka, ena mamica se vsede. Pa nič, ne bom se zleknila, ko ga je že zasedla.
Še malo trpim, do moje postaje... Kje je moja stolpnica? kje je moje stanovenj? kje so ključi od stanovanja? Jakno obesim na obešalnik, čevlje pospravim v omaro, torbico v omaro... grem v dnevno, se vsedem. Aja, raje takoj vzamem deko za pokrit... Vržem se na levo stran... Zzzzzzzzz......
Slišim glas "Mat, a ti je slabo?". Skočim gor, sin prišel iz službe. Ne, ne, ni mi slabo, ampak sem zaspala.
Hecno, kaj ne! Ni vajen, da sem ležečem položaju sred bela dneva.
Skuham si kavico, počasi pripravljam večerjo (mož pride po 19. uri)... sproti premišljujem, kaj moram jutri kupit; kaj bom kuhala za sobotno "slavnostno" kosilo? Kaj bom pekla?
Nič, sem se že odločila, jutri grem iz službe po 12. uri in vse bo pripravljeno.
Sedaj malo za računalnikom, potem malo za TV-jem in verjetno v "mižule"
Pozdravček!