30. sep 2008 19:11
Ja seveda, včasih smo za pse hrano kuhali, smo šli v klavnico po poceni meso ali v ribarnico po kakšne golobe ali kaj podobnega, zraven pa polento, riž, kašo, pa korenček, pa kakšno jajce in malo olja in mleka smo primešali taki enolončnici.
Magari ni smrdelo grozno, ne vem, kaj je kuhal tvoj svak, da ni dišalo.
Seveda pa se ni dodajalo čebule, česna, krompirja, paradižnika in seveda ne svinjine in kurjih in zajčjih kosti. Mogoče se ti je pa zato zdelo, da "pasja mineštra" ne diši prav.
Kuhali smo pa dnevno, dokler se, hvala bogu niso uveljavile zamrzovalne skrinje. In hvalabogu tudi za multipraktik, ki je sesekljal zelenjavo do te mere, da prav noben zmrdnjen kuža ni pljuval korenja ven.
Pasje piškote/krekerje sem prvič videla v enem ameriškem filmu, jih je ta glavna junakinja natresla psu, ki je nastopal v stranski vlogi. Kakšnih pet, šest let kasneje so se pojavili v Italiji in smo jih kupovali za naše kužke kot priboljšek.
BTW, naša zadnja in najbolj ljubljena psica je bila doma prav iz Komna. Kdo ve, če se še kdo spominja izjemnega rejca nemških ovčarjev, ki je tam deloval pred tridesetimi leti.
Seveda se večina zdravih psov ob vsaki priložnosti nažre kot le kaj, saj se obnašajo kot vzdrževalci v krdelu. Vsi prinašajo hrano mladičem, ki jih je polegla le ena od samic. Običajno jo kar izbruhajio pa jo mladički pojejo, potem se jim pa že spet mudi naprej.
Svetujem knjigo Elisabeth Marshall Thomas Skrivno življenje psov, ki je izšla tudi v slovensem prevodu.
(vsekakor bolj kot kakšnega k. Lorenza, ki se bo brez skrbi neoddahljivo pojavil).
nola