23. sep 2008 10:56
Jože, delno se strinjam s teboj, ne pa povsem. Dostikrat razmišljam, zakaj ljudje mislijo (so prepričani), da živijo slabše kot pred dvajsetimi leti. Da oživim spomin: namesto prave čokolade so bile sečerne table, banane so bile nadstandard in so se dobile občasno, kavbojke so itak simbol gnilega zahoda in jih v deželah raja nismo potrebovali. Kljub pomanjkanju temeljnjih življenjskih potrebščin (da ne govorim še o mentalnem kruhu, človeka nevrednemu odnosu do nekaterih skupin ljudi), pa sedaj jadikujemo nad preteklostjo in preklinjamo aktualno sedanjost. Da strnem svoje ugotovitve v nekaj alinej: - človek vedno idealizira preteklost, to je v naši naravi; z oddaljenostjo dejstva izgubijo svojo ostrino: pred časom je bila v nekem časopisu debata o plusih in minusih prejšnjega in sedanjega sistema, debato je sklenila neka gospa, ki je napisala, da je bilo prej boljše samo to, da je bila mlajša; - komunizem oziroma njegova jugo manifestacija je podpiral povprečneže: tiste, ki so sekali ven, so potolkli, tiste, ki so zaostajali, so porinili. Država, družba sta poskrbeli za človeka od rojstva do smrti. Vse je bilo predvidljivo in vse je bilo dosegljivo. Seveda je bilo dosegljivega malo, zato smo bili zadovoljni. Tudi tisti z več pravzaprav niso imeli mnogo več, ker je bila izbira slaba; - kapitalizem (ki je gnil sistem, vendar boljšega ni; spomnimo, da je komunizem padel zaradi gospodarske neučinkovitosti) zahteva osebno angažiranost. Omogoča tistim, ki znajo, zmorejo, imajo j., se znajdejo itd. blazno obogatijo. Obenem pa tisti, ki so manj sposobni, se nekako ne znajdejo, ostajajo na robu. Žal je tako in tu mora vskočit država s svojimi socialnimi programi in transferji. V tem sistemu je mali industrijski delavec, ki je prej hodil na dopust v sindikalne domove na morju in kupoval krompir po sindikalni ceni enako kot direktor, res pristal na robu. Njegove poti se z direktorjevimi, ki se je na (ne)zakonit način dokopal do strašnega bogastva, nikjer več ne srečajo. - občutek slabega življenja izvira iz (pre)velike ponudbe vseh dobrih. Tudi če si človek lahko privošči dostojno življenje, ima včasih občutek prikrajšanosti. POnudba na tržišču generira ta občutek, utrjujejo pa ga dejstvo, da si nekateri lahko privoščijo; - leta 1990 smo v povprečju porabili 40 % plače za hrano (podatke obnavljam po spominu; pred kratkim sem iskala po statističnih publikacija nekaj na to temo), leta 2005 samo še 25 %. Leta 1990 smo za en televizor delali 500 ur, leta 2005 nekajkrat manj. In tako gre to. Seveda pa ljudje potrebujemo vedno več: internet, mobilni telefoni, itd. Fiksnih stroškov je vedno več; Iz nekako istih razlogov, kot jih je omenila Vendelina, se nagibam na levo, vendar me tale tranzicijska levica topogledno ne zadovoljuje. In mislim, da me ne bo niti v prihodnje. mimika