5. feb 2008 12:49
Otroštvo sem preživljala v bloku in mladost v bistvu tudi (najprej skupaj s starši in kasneje sama v najemniški garsonjeri) in potem se mi je pri 33 zgodilo preobrat in življenje v hiši, skupaj s taščo in tastom, ki ju vsa leta lepo vikam (no tasta ni več med nami) in ju držim na primerni distanci, kar pa ne pomeni, da se nimamo toliko radi, da ne bi mogli shajat - otroci so odšli takoj, ko sem šla v službo, v vrtec, kuhamo od samega začetka sami in za pomoč sva ju tudi prosila le izjemoma, toda če sva ju rabila, sta bila tam in mislim, da to ni tako slabo.
Vsa ta leta (cca dvajset jih bo že) stalno nekaj v to hišo vlagava - roko na srce ne samo midva, sta tudi onadva prispevala po svojih močeh - in vedno znova ugotavljam, da je ta hiša jama brez dna in namesto, da bi vsa ta leta nekaj šparala in si nekega lepega dne postavila predvsem manjšo in varčnejšo hišo, sva samo krpala tisto, kar sta onadva postavila z velikimi odrekanji in brez kreditov.
In danes me glava boli, ko me čaka zamenjava skoraj vseh oken, zamenjava peči za centralno kurjavo, fasada....itd itd.
No, da ne bo kdo rekel, kam sva pa potem vlagala - prostori, v katerih živiva so bili prazni, neometani, brez tlakov, skratka samo zidovje, vgrajena edina okna, ki jih je bilo takrat sploh mogoče dobiti, nad glavo pa streha s kritino iz leta 1924 - ko so hišo dvigovali, so jo previdno odstranili in večino ponovno uporabili.
In če verjamete ali ne, bolj udobno- boljši izraz je lagodno - kot v bloku, se ne da živeti - nikoli me ni pozimi zjutraj zeblo, ko sem vstala, saj je bilo stanovanje že toplo, ni mi bilo potrebno skrbeti za nabavo kurjave, odštela sem vsak mesec določen del svojih prihodkov in lepo živela. Res pa je, da so bili takrat neki drugi časi, otroci niso uničevali skupnega imetja, saj bi jih hitro dobili po prstih, nihče ni lulal po kotih kleti, okolico smo imeli zgledno urejeno, na klopcah pred bloki so tisti, ki jim je bilo kaj do tega ob večerih posedali in kakšno rekli...skratka, bilo je lepo. Danes verjetno ni veliko takih blokovskih okolij, so pa - tudi v moji bližini v kraju, kjer sedaj živim.
Nikoli ne bom pozabila, kako mi je rekel eden od mojih otrok, zakaj nismo v bloku, kjer je veliko otrok in bi imeli veliko družbe - imela sta vrt, živali, traktor - pogrešala pa sta družbo, pa čeprav smo pogosto odhajali na šolsko igrišče, kjer je bilo vedno živahno in v vrtcu sta bila v družbi vrstnikov.
Skratka, veliko stvari je verjetno treba pretehtati in določiti prioritete, preden se človek zares odloči -v tem trenutku sem prepričana, da bi potem, ko bom v penzionu (če ga bom dočakala, saj je čedalje bolj odmaknjen) želela živeti v manjši hiški z nekaj vrta, za katerega bi potem res imela čas in z nekaj prijetnimi sosedi in sosedami v okolici, v vseh teh letih, ki so za nami (z mojo družino), bi nam pa bilo veliko enostavneje in lagodnejše v bloku (to je moje mnenje, moževo nikoli).
Joj, kolk sem naložila, no je pa to zgolj še eno mnenje oziroma izkušnja.
rrr