Stanovanje ali hiša

4. feb 2008 22:28

*Etka je napisal/a:

Ljudi, ki so moja družina, ne vikam. [rozica]

Hm, hm, nad tem sem se pa tudi jaz zamislila ... Nikoli nisem na to gledala tako. Jaz si nisem predstavljala, da bom tukaj sploh živela, pa evo me, 5 let (skoraj) sem že tu. In ugotavljam, da ima tako življenje veeeliko plusov, kljub temu, da tasta in taščo vikam. In omogočata nama precejšnjo svobodo (recimo občasno zvečer pustiti otroka v najboljšem možnem varstvu in preživeti večer v dvoje). Kolegi v mestu, ki so hoteli svobodo, si tega ne morejo privoščiti. Ne bom sicer rekla, da je vse idealno, a plusi velikokrat odtehtajo. Atina

5. feb 2008 8:05

Etka mi2 imava podobno situacijo, pa sva se zakreditirala za 20 let, pri plači 500 € imam 350 € kredita, ampak bom vsaj na svojem. Pa pika. Le pogumno, ker sva dva-zmoreva! Začetnica

5. feb 2008 9:55

Etka, zdaj ko si malo več pojasnila, je bolj razumljivo... Anyway, razmisli, kaj si sploh želiš? Ali je tvoje hrepenje po vrtu res hrepenenje po vrtu in lastnem peteršilju ali pa je to hrepenenje po nečem-karkoli pač, samo da ni tašče in tasta zraven? Ali je želja tvojega fanta, da bi imel "lasten peteršilj". In tudi, ali si pripravljena sprejeti vse tisto, kar spada k "lastnemu vrtu in hiši"? Ker to poleg stroškov za hišo (ko je človek enkrat lastnik nepremičnine, ga ta zadeva letno stane cca 5% od prometne vrednosti - s tem mislim obračunane amortizacije, odlive za obratovanje, vzdrževanje, zavarovanje itd itd) pomeni tudi - govorim za okolico Ljubljane - vsakdanje čakanje v kolonah za to, da se pride iz idiličnega primestja v službo ali šolo. In morda mi boš rekla, da bi šla pa kam izven LJ - in morda je tvoj fant tudi toliko fleksibilen, da bi šel izven LJ (v vsakem primeru je takih zelo malo) - ampak, halo, ko boš čez deset-petnajst let vozila otroke od ene izvenšolske dejavnosti do druge in ko bo tvoje življenje en sam transportni problem (res, poglej koliko stane npr življenje v kraju 18 km iz LJ pa še prevažanje otrok iz ene ritmike v drug krožek - jaz gledam sodelavke, ki se vsak dan s tem ubijajo in ob misli, da bi pri vsem tem imele še lastno solato, punce ima, da bi streljale) .....takrat bo prepozno. Mislim, da zdaj idealiziraš življenje, ki bi ga rada imela - newsflash, tisto je ideal, v resnici tega ni. Morda iz realnosti bežiš v nekaj, kar si živela v otroštvu - ampak, ko si bila otrok, si stvari drugače videla. Zdaj pa si odrasla oseba in daj no tista otroška očala dol. In malo se emancipiraj od sanjarjenja - saj si res še mlada, ampak tvoje pisanje kaže, da si "mlajša" od svojega EMŠO-ta (oziroma, da si v enim pogledih še zelo naivna). In tudi - ta tvoj negativen odnos do stanovanja in uboga ti, ker bi se morala odpovedati enim sanjam o bivanju....Hej, vsi smo se do neke mere odpovedali svojim sanjam o bivanju - je kupna moč brez olepšave pokazala prave barve. In smo s pesmijo na ustih sprejeli tisto kar pač zmoremo, objeli to, kar imamo in nismo jadikovali za tistim, česar nimamo (se ponavljam, je že ena lady to napisala). Ker, Etka, če misiš ti naslednjih deset let držati surlo zaradi tega, ker nimaš lastne hiše.....boš jako zagrenjena. To pa bi bilo škoda. Vendelina jr.

5. feb 2008 10:51

Ja Etka, kot je napisala Vendelina. premisli, kako bo, ko bosta imela otroke in jih bo potrebno vsak dan vozakati na razne konce in kraje. Saj je lepo imeti svoj vrtek, pa dišečo pokošeno travico in petršiljček. Ampak večina, ki to ima, s tem ni zadovoljna. So namreč preobremenjeni s službo, otroci in delom okoli hiše. pa nikoli nimajo časa za kakšen sproščujoč klepet, ker so vedno vezani na uro in letanje z otroci sem in tja, pa zobar, treningi, jeziki.....posebno, če so izven središč, kjer se vse dogaja.

V mestu in bloku je to malo drugače. Vseeno imaš več prostega časa.

Dobro premisli, da ti pozneje ne bo žal. Z partnerjem se vsedita lepo skupaj, samam seveda in vse podrobno pretehtajta. kaj želi eden, kaj drugi, kje se da narediti kompromis....mogoče še kako leto ali dve čakanja in šparanja....koliko otrok bi imela....pri kakšni plači se koliko lahko zadolžita....Da ne starelša leta ne boš zagrenjena...ker itak večji del dela pade na žensko, pa če je to prav moškim ali ne.

Kyara

5. feb 2008 11:04

Mislim, da ste nekateri narobe razumeli Etkin post in celotno debato tukaj, ali pa se meni tako zdi. Sem mnenja, da bi bila velina ljudi rada na svojem, brez dedkov in tet naokoli, zato pa si je treba kupiti nekaj svojega. Kaj kupiti, to je pa sedaj vprašanje. Vndar kljub temu, moram reči, da Etka, ti ni ravno težko, jaz tudi svojo taščo vikam, pa moja mami tudi vika babico, pa se drugače kar dobro razumemo. Glede na to, da imata v LJ zastonj bivanje, pa jaz sploh ne bi jamrala, ker midva sedaj plačijeva najemnino+stroški več kot 400€ na mesec, kar vidva lahko dasta na kupček. Se mi pa zdi tema zelo aktualna, zato je tudi z veseljem prebiram in moram reči, da sem se med tem odločila, da bova verjetno kupila eno večje stanovanje v bloku (enkrat čez 5 let), kar je bil fantov predlog že na začetku. Sej imava vikend in starše na podeželju, pa verjetno bo tako lažje. Lepo se imejte tamara

5. feb 2008 11:12

Če bi mogla izbirat - hiša. Že tako je preveč konfliktov s sosedi, tako si pa vsaj na svoji zemlji. Tudi, če je vrstna. Če ne zmoreš, začneš z malim. S tistim, kar si lahko privoščiš. Lahko tudi z garsonjero (čeprav so te tako ali tako najdražje), potem pa že enkrat prideš tudi do hiše. Kolega je šel stanovat 100 km iz Ljubljane, kjer ima službo, samo zato, ker je bilo stanovanje toliko cenejše, da si je lahko privoščil. Kompromis pač. Sama pa se moraš odločit, kaj boš. Pri tem ti res nihče ne more pomagat. V kreditih je pa tako ali tako večina Slovencev. Kruta realnost, če hočeš kdaj kaj imet. Kozmeja

5. feb 2008 11:22

V življenju sem si najbolj hvaležna, da mi je uspelo to, da živimo sami (brez tašč in tastov). Tudi jaz sem svoje otroštvo preživela v veliki hiši z prevelikim vrtom. Mama je bila dopoldan v službi popoldan na vrtu. Takega življenje si nikakor nisem želela. Relativno hitro (pri dvajsetih) sem se osamosvojila. Na dobrih 40 kvadratnih metrih je bilo življenje idealno. Kasneje se je bilo potrebno odločiti med večjim stanovanjem v bloku in med hišo. Pa sva našla majhno hišico (velikost malo večjega blokovskega stanovanja) z majhno parcelo (kjer lahko naredim pikinik) sredi mesta. Poznam pa kar nekaj osebkov, ki so iskali idilo na deželi pa se sedaj, zaradi različnih dejavnosti otrok, vračajo v mesto. lp K Sporočilo je spremenil(a) KARMINA dne 05. feb 2008 11:23:41

5. feb 2008 12:28

etka, kaj pa če vidva osatneta v tej vrstni hiši, tast in tašča pa naj gresta v stanovanje, ki ga vidva kupita v zameno? Je možen tak dogovor? Mimogrede, niso vse tašče zmaji, jaz mojo kličem mama in tasta sem klicala oče, pa sta moja starša tudi blizu in še živa in se imamo radi. Da bi vikala tasta in taščo, s katerima živim pod isto streho, pa vendar ločeno in za zaklenjenimi vrati, tega si pa ne morem zamislit. Pa saj sta starša mojega moža, človeka, s katerim sem se odločila preživeti največji in najpomembnejši del svojega živlenja... Ampak jaz sem menda po tej plati tako ali tako malo za luno... Mamamia mamamia

5. feb 2008 12:33

S takim razmišljanjem biti ti jaz še najemnino obesila,ne samo položnic. Pa slučajno veš, kaj ti danes "tastari" lahko največ dajo? Streho nad glavo. Saj ti je bilo povedano,da šparaj.... Pa da ne bo pomote...nisem še prav stara, pa še kakšno leto bom morala živeti pri tastu in tašči,potem pa se preselim v našo hišo.(sicer imava "svoje" stanovanj) Upam,da imaš vsaj 300.000€na zalogi. Ker brez te vsote bo težko, sploh,če nimaš še parcele,pa komunalni prispevek plačati,pa, pa, pa....da ne bo dišeči peteršilj predrag. Gurenc

5. feb 2008 12:35

Tudi midva sva bila, ko sva se sredi osemdesetih osamosvajala, v dilemi: hiša ali stanovanje.Cena za cca. 60 kvadratov stanovanja v manjšem mestu, 12 km iz Lj., je bila enaka ceni starejše hiše na manjši parceli na vzhodnem območju mestnega prometa Ljubljane. Prodala sva avte, vzela kredit in kupila hišo in jo v 18letih dve tretijni podrla, (3 leta smo živeli z dvema malima otrokoma v preostali tretjini hiše:v eni sobi, kuhinji in kopalnici z WC jem.), zgradila nov del z 2x 90 kvadrati in pred dvema letoma kupila še staro hišo z večjo parcelo ob najini. Pa imava le 6. st. izobrazbe in še kar solidne službe, daleč ne dobro plačanih. Skratka, da se na tem delat, ampak se moraš nekaterim stvarem za določeno obdobje tudi odpovedat. Bog ne daj, da bi posploševala, ampak imam dve sodelavki v začetku tridesetih z dojenčkoma in obe živita pri starših. Nenehno računata, ena na kredit za stanovanje, druga na začetek gradnje hiše. Pa nekaj ne morem verjet, vsaj dvakrat na leto na dopust, raje še tretjič, cote zase in bebike, da dol padeš, skratka ni da ni...nič ne dajejo na stran, samo stokajom, da s tako plačo pa ne morejo do stanovanja, da ne morejo nič prihranit. Halo?? saj niti ne poskušata.... Imam občutek, da nekateri bi pa bi, ampak niso pa se pripravljeni odpovedat ničemur, ne dobremu avtu, ko ga že ima, nobel dopustu, nobel obleki. Ko si v obdobju, ko si hočeš ustvarit družino in ji zagotovit en nivo, moraš določene stvari postaviti na stranski tir. Poudarjam, moje mnenje je splošno, ne leti na odpiralko teme in somišljenice, vsak zase že ve, kako se je ali se bo stvari lotil. juma Sporočilo je spremenil(a) juma dne 05. feb 2008 12:37:48