2. feb 2008 20:01
Tako tisti, ki živijo v hiši, nimajo vedno miru pred sosedati, tudi tisti, ki živimo v bloku, včasih živimo v mirnem bloku z urejeno zeleno okolico.
25 let sem živela v ogromni hiši, kjer sem imela nadstropje zase, nato sem se odselila v blok. Ko smo kupovali stanovanje (ja, imela sem srečo, stanovanje so mi kupili starši), pravzaprav nismo niti vedeli, kaj vse se ti v bloku lahko zgodi, danes vemo in imela sem blazno srečo: imam stanovanje v zelo mirnem bloku z uvidevnimi sosedi (zaenkrat), z urejeno zeleno okolico, pogledom na polje in ne k sosedu v krožnik ter luštnim balkončkom, kjer poleti vzgajam dišavnice, feferončke, paradižnike, jajčevce,... Življenje v bloku sploh ni tako slabo, kot sem si predstavljala, pravzaprav mi trenutno povsem ustreza :)
Življenju v bloku tudi za "hišne" ni tak bavbav. Seveda, tudi sama si enkrat želim ponovno živeti v hiši, vendar mi mojih 60 kvadratov povsem zadošča, dokler sem sama in s službo, ki pogosto traja več kot 8 ur dnevno (+ vožnja). Kje pa bi imela čas vzdrževati hišo in skrbeti za okolico? Včasih se mi še stanovanja ne da pospraviti.
Povsem razumem, da si številni želimo živeti v hiši, ne smemo pa - sploh pa ambiciozni mladi ljudje - pozabiti, da hiša (s po možnosti čimvečjo parcelo) zahteva svoj čas, ki ga je pogosto premalo ob napornih službah in majhnih otrocih. Tudi verjamem, da si v bloku večkrat brez obstanka (npr. čez vikend) in da v hiši ti pa paše lenariti, ker lahko lenariš na terasi, vendar tudi to zahteva čas. In če nekdo išče hišo samo zato, da otroci ne bodo cel dan pred računalnikom, ne sme pozabiti, da so starši odgovorni za vzgojo otroka in ne mladostniki pred blokom ali tista zelenica poleg hišnega dvorišča.
Tudi črno ni treba gledati v svet. Moja starša sta tudi začela z dvema sobicama v mini hišici mojih starih staršev (babica še vedno živi v tej hišici), se zakreditirala do vratu in z napornima službama (v tistih časih sta bila slabo plačana "fizikalca") odplačala svojo parcelo in zgradila hišo. Še danes v družinskem albumu gledam celo žlahto pri delu, vsakega od "delavcev" poznam - praktično sta vse storila sama s pomočjo družine. Danes smo zaradi nekaj njunih pametnih naložb in potez, predvsem pa zaradi vseživljenskega garanja in odrekanja, stanovanjsko preskrbljeni vsi otroci. Za to jima bom vedno neizmerno hvaležna.
Vem, da imam bistveno boljše izhodišče, kot ga imajo številni mladi danes, vem pa tudi, da pot do male hiške ali malo večjega stanovanja, ni enostavna, a hkrati ni nemogoča. Če je uspelo mnogim, ne vem, zakaj ne bi meni, ali vama *Etka.
Tudi to, da delata v Ljubljani, ni razlog za obup. Tudi jaz ne živim v Ljubljani (kjer sicer delam), pa si niti ne bi želela.
Za konkretne nasvete, kje in kaj iskati, pa moraš povedati malo več (budget, plača, želena lokacija, itd.)
Pa nikar ne obupaj, ni vedno tako črno, kot izgleda. Morda bi pa poskusila nekaj mesecev živeti v kakšnem stanovanju v kaki soseski, ki vama je všeč. Morda bosta pa ugotovila, da stanovanje v bloku sploh ni tako grozno, kot si ga predstavljamo tisti, ki smo celo življenje navajeni hiše. Najemita eno stanovanjce, pa poskusita. Razen nekaj najemnin, ki bi jih sicer namenila za kredit, nimata izgubiti ničesar, lahko pa pridobita mnogo in se bistveno lažje odločita.