23. okt 2007 15:35
ČLANEK V DNEVNIKU:
register pedofilov
Zakaj je morala umreti deklica Megan
sobota, 20.10.2007
Tekst: Ranka Ivelja
Dvaindvajsetega septembra 1999 se je mentalno zaostali vietnamski begunec Thinh Pham brezskrbno žogal z otroki, ki so živeli v njegovi soseščini na obrobju teksaške prestolnice Dallas. Nenadoma so ga obstopili štirje moški in ga med vzklikanjem "pedofil, pedofil" divjaško pretepli. Obležal je v mlaki krvi, nezavesten, s štirimi izbitimi zobmi.
Vlasta Nussdorfer: Pomaga lahko le preventiva, ozaveščanje o tem, kaj je spolna zloraba. (Foto: Dnevnik)
Toda Thinh Pham ni bil pedofil. Bil je žrtev tragične zmote. V hiši, kamor se je pred kratkim priselil s tremi sostanovalci, prav tako osebami z motnjami v duševnem razvoju, je pred njimi živel moški, ki je bil obsojen zaradi spolnih zlorab. Toda v državnem registru storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki je Teksačanom dostopen po internetu, spremembe naslova še niso vnesli. Napako je plačal nič hudega sluteči vietnamski priseljenec.
Thinh Pham je le ena od številnih "kolateralnih škod" zakona, tako imenovanega Megan"s law (Meganin zakon), ki že dolgo buri duhove v ZDA. Sprejeli so ga v zvezni državi New Jersey leta 1994, po dogodku, ki je pretresel vso Ameriko. Devetindvajsetega julija 1994 je namreč že dvakrat obsojeni posiljevalec na svoj dom zvabil sedemletno Megan Kanka, jo posilil in umoril. Po tem krutem dejanju se je na tisoče ljudi podpisalo pod peticijo, s katero so od oblasti zahtevali, naj poskrbi, da se pedofilski zločinci ne bodo mogli zaposliti v šolah in vrtcih in da bodo v prihodnje ljudje obveščeni, da se je v njihovo soseščino priselil že obsojeni posiljevalec ali pedofil. Kajti če bi starši nesrečne deklice pravočasno izvedeli, koga so dobili za soseda, bi bila Megan še živa, se je glasil odločilni argument.
"Meganin zakon", ki so ga v dveh letih po dekličini smrti v različnih oblikah sprejeli v vseh petdesetih ameriških zveznih državah, je vzpostavil register storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, v katerega morajo oblasti ažurno vnašati podatke o obsojencih za določena težja kazniva dejanja s tega področja. Obsojeni morajo po prestani kazni prijaviti vsako spremembo naslova, dostop do teh podatkov pa imajo vodstva šol, vrtcev in nekaterih drugih institucij, ponekod pa tudi državljani kot posamezniki.
V nekaterih državah, med njimi tudi Teksasu, storilce glede na stopnjo nevarnosti, da bodo ponovili dejanje, delijo v tri kategorije. Od te razvrstitve je nato odvisno, kako aktivno bo država poskrbela za obveščanje javnosti o obsojencih. V primerih, ko gre za storilce iz najnevarnejše kategorije, v Teksasu sosedje storilca (v najbližjih treh ulicah) dobijo na dom posebne barvne dopisnice, na katerih piše, na kakšno kazen je bil obsojen novi sosed, kaj je zagrešil, koliko je star, koliko tehta, katere rase je, dodajo tudi barvo oči in številko čevljev. Podatke o manj nevarnih storilcih si ljudje in ustanove lahko priskrbijo sami. V Teksasu imajo dostop do državnega registra pedofilov in drugih spolnih prestopnikov vsi, ki imajo dostop do interneta. V Kaliforniji se register obsojenih spolnih prestopnikov dobi na CD-romu.
Nasprotniki tako široke uporabe registrov obsojenih zaradi spolnih zlorab opozarjajo, da se z omenjenim zakonom ustavne pravice enih omejujejo zaradi pravice drugih do obveščenosti. Poleg tega storilce kaznivih dejanj, ki so svojo kazen prestali, s tem izpostavljajo dodatnemu, pogosto zelo krutemu kaznovanju. V Washingtonu so novemu sosedu ljudje zažgali hišo. Nič čudnega, na dom so dobili takšno obvestilo: "... gre za izjemno nevarnega storilca... za veliko ponovitveno nevarnost... s sadističnimi in deviantnimi seksualnimi fantazijami, ki vključujejo mučenje, posilstvo, žrtvovanje, vezanje in umore majhnih otrok."
Kako bomo (če bomo) v Sloveniji vzpostavili register obsojenih za spolne zlorabe, komu bo na voljo in v katerih primerih, je za zdaj mogoče le ugibati. Skoraj zagotovo ga ne bomo uveljavili v tako radikalni obliki kot v ZDA, po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov pa lahko tudi v mnogo milejši obliki zgreši svoj namen in naredi več škode kot koristi.
Po predlogu ministra Šturma naj bi v spremenjenem kazenskem zakoniku poleg sedanje kazenske evidence, v kateri se kazni po določenem roku izbrišejo, uvedli še posebno evidenco oseb, obsojenih za spolno zlorabo mladoletnikov. Med ta dejanja so uvrstili spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja in zlorabo mladoletnikov v zvezi s prostitucijo. Tistih, ki bi posilili ali kako drugače zlorabili odrasle ljudi, v to evidenco torej ne bi vnašali. Dostop do podatkov iz te evidence, ki bi vsebovala tudi podatke o izbrisanih kaznih omenjenih storilcev, naj bi omogočili "ustanovam, društvom ali združenjem ljudi, ki se ukvarjajo z učenjem, vzgojo, varstvom ali oskrbo otrok in mladoletnikov". Podrobnosti naj bi uredil zakon o izvrševanju kazenskih sankcij.
Dr. Katja Filipčič, predstojnica katedre za kazensko pravo na ljubljanski pravni fakulteti, dvomi, da tak register zares potrebujemo. Iz različnih razlogov.
"Z vzpostavitvijo registra naj bi otroke bolje zavarovali pred ljudmi, ki so bili v preteklosti že obsojeni zaradi pedofilnih dejanj in bi to dejanje lahko ponovili. V izhodišču zakona je torej predpostavka, da je stopnja specialnega povratništva pri teh storilcih velika. Toda ta predpostavka ne drži." Obsežne tuje študije so namreč pokazale, da je stopnja specialnega povratništva pri obsojenih za ta dejanja nizka, saj znaša od 2,5 do 18 odstotkov. Pri drugih kaznivih dejanjih ta znaša od 30 do 50 odstotkov. "Res je, da tudi dva odstotka nista zanemarljiva, toda ali je res treba zato spreminjati kazenski zakonik?" se sprašuje Filipčičeva. Zgovoren je tudi podatek, da med 70 obsojenci za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost (med njimi jih je bila polovica obsojena zaradi spolne zlorabe otrok), kolikor jih je lani prestajalo kazen v slovenskih zaporih, ni niti enega specialnega povratnika.
Ko presojamo učinkovitost vzpostavitve posebnega registra obsojenih pedofilov, je dobro vedeti tudi, da okoli 80 odstotkov obsojenih za ta kazniva dejanja ta dejanja zagreši v družini, kjer igrajo pomembno vlogo razmerja moči med storilcem in žrtvijo. Praksa kaže, da ti storilci po vrnitvi iz zapora teh dejanj praviloma ne zagrešijo več, ker se običajno ne vrnejo več v isto okolje. Tudi s tega vidika so učinki novega registra vprašljivi. Še posebej, ker lahko vodstva šol, vrtcev in osebe, ki izkažejo z zakonom določen interes, že zdaj iz obstoječe kazenske evidence dobijo podatke o prosilcih za službo.
Ena od sprememb šolske zakonodaje, ki bo v kratkem potrjena, celo predvideva, da lahko ravnatelj odpusti zaposlenega, če je ta pravnomočno obsojen zaradi naklepnih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju dr. Filipčičeve je prav, da z zakonom določimo, da se osebnostno in moralno neprimerne osebe (obsojeni zaradi pedofilije) ne morejo zaposliti v ustanovah, kjer delajo z otroki.
Dr. Katja Filipčič opozarja še na en sporen vidik uvedbe posebne evidence spolnih prestopnikov. "Če storilcem kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb dosmrtno preprečimo opravljanje poklica, za katerega so se izšolali, zanikamo načelo, da si vsak človek zasluži drugo možnost, da se lahko spremeni. V tem primeru ne verjamemo več v socialno rehabilitacijo obsojencev." Dr. Filipčičeva se boji zlasti možnosti zlorabe podatkov o obsojenih, če bo dostop do njih preširok. "Če bodo s podatki o obsojencih razpolagala tudi društva in druge skupine ljudi, je vprašanje, v čigavih rokah vse bodo končali ti podatki in do kakšnih posledic to lahko privede."
Na možnost zlorab v premalo premišljenem zakonu opozarja tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. "Vsakršen neupravičen vpogled v osebne podatke o posameznikih iz kazenske evidence grobo posega v informacijsko zasebnost kot ustavno pravico posameznika. Zato mora biti dostop do teh podatkov urejen sorazmerno s koristjo skupnosti in splošne varnosti v državi. Zakonodajalec mora torej ustrezno pretehtati, ali so ukrepi v zakonu skladni z namenom in neizogibno potrebni za njegovo uresničitev."
Po mnenju pooblaščenke je za odločitev o tem, ali bi iz evidence lahko posredovali tudi podatke o izbrisanih kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, storjeno otrokom, bistvena presoja psihiatrov in penologov glede ozdravljivosti tovrstnih motenj, se pravi njihov odgovor na vprašanje, ali je rehabilitacija mogoča. Ob tem pa Pirc Musarjeva v celoti nasprotuje kakršnim koli predlogom, po katerih bi zbirke osebnih podatkov o obsojenih postale javne, kot je to praksa v ZDA.
Psihiater dr. Slavko Ziherl izobražuje pedagoge in psihologe, ki v slovenskih zaporih skrbijo za socialno rehabilitacijo storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Priznava, da ta ni tako uspešna, kot bi si želeli, kljub temu pa ne vidi prav nobenega smisla v uvedbi tovrstnega registra. "V preventivnem smislu ne bo od registra obsojenih pedofilov nobenega haska: pedofil, ki bo hotel dejanje ponoviti, pač ne bo šel v šolo, temveč pred šolo, na cesto.
Sicer pa se v majhni Sloveniji pedofil tudi brez registra težko skrije, saj mediji o teh storilcih in njihovih dejanjih zelo veliko pišejo. Ko se vrnejo iz zapora, v okolju zanje vsi vedo. Poleg tega so kot pedofili v kazenski evidenci registrirani kar še lep čas po prestani kazni, delodajalci pa imajo dostop do teh podatkov. In nenazadnje: pedofili že v zaporu veljajo za zelo zavržene zločince, zaradi česar so med zaporniki deležni izjemno slabega ravnanja, slabšega kot morilci," pravi dr. Ziherl in dodaja: "Zakaj, po isti logiki, ne vzpostavimo registra obsojenih morilcev?"
Vlasta Nussdorfer, višja državna tožilka na vrhovnem državnem tožilstvu in generalna sekretarka društva za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Beli obroč, načeloma ne nasprotuje uvedbi posebne kazenske evidence za storilce kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, storjenih mladoletnikom. "Tovrstnih kaznivih dejanj, ki se zgodijo v družini, v parku ali denimo pri inštruktorjih, vaditeljih in drugih osebah, ki na črno delajo z otroki, s to spremembo zakona ne bomo preprečili. Tu lahko pomaga le preventiva: ozaveščanje o tem, kaj je spolna zloraba, kako jo preprečujemo in odkritje prijavimo.
Toda ko gre za šolo, za organizirane tabore, razne tečaje in podobno, imajo starši pravico pričakovati, da so njihovi otroci v varnih rokah in da se med vzgojitelji ne bo znašel kdo, ki je bil nekoč že obsojen zaradi pedofilije. Tem ljudem pač ni mesta v šolah in podobnih ustanovah. Posredovanje podatkov o izbrisanih kaznih institucijam, ki bi za to izrazile upravičen interes, se mi zato zdi smotrno in upravičeno," svoje osebno stališče utemeljuje Nussdorferjeva.
Ob tem opozarja, da mora biti postopek posredovanja teh podatkov jasno in premišljeno določen. "Zelo dobro je treba premisliti, kdo naj ima dostop do njih, da ne bi prihajalo do zlorab. Merila za dostop do teh podatkov morajo biti strogo določena, saj mora vsakdo izkazati upravičen interes. Osnutek kazenskega zakonika to predvideva," poudarja Vlasta Nussdorfer.
Register pedofilov v Avstriji
"V tej smeri se v Avstriji šele razmišlja," je dejal dr. Wolfgang Bogensberger z avstrijskega ministrstva za pravosodje. To je skupaj z ministrstvom za notranje zadeve ustanovilo delovno skupino strokovnjakov, ki bo preučila, ali je, in kako, tehnično mogoče, da bi posebej evidentirali obsojene zaradi spolne zlorabe mladoletnih in pod kakšnimi pogoji bi bili ti podatki dostopni nekaterim javnim inštitucijam, kot so šole in bolnišnice. Ali bi bil tak zakon tudi politično uresničljiv in bi ga poslanci v parlamentu podprli, je drugo vprašanje.
Strožje kazni za spolne zlorabe mladoletnih zahteva predvsem minister za notranje zadeve G
Register pedofilov v Avstriji
Različne ureditve v EU
Petra 1