3. dec 2010 9:17
Draga home made,
Bi rekla, da si v stiski. Če ne bi bila, ne bi sem napisala svoje zgodbe.
Kadar so ljudje v stiski, se tolaži takrat, ko so rane odprte in je treba počakti, da se zacelijo. Ko pa so ljudje v stiski, rane pa niso odprte, je pa eno stalno delovanje, ki pelje v napačno smer, takrat se pa ne tolaži. Je bolj primerno vzeti strategijo "tell it like it is". Tako se ljudje zdrznejo. Tole, kar bo sledilo, ti na prvo žogo sploh ne bo všeč. Mrzel tuš ni najbolj prijetna zadeva, ampak po navadi ima kvalitetne učinke in evo ti mrzlega tuša.
Kakorkolči obračaš in kakorkoli boš poskušaila razložiti, zakaj si v situaciji, kot sti, kakorkoli boš oblikovalala razlaga in izgovore za to, kako misliš, da se moraš malo oddolžiti, ker te nekdo spodbuja v šoli...in kakorkoli smo mi iz tvojega zapisa prebrali nekaj, ti si pa mislila malo drugače (pa vidim, blazno drugače zadeve nismo prebrali), dejstvo je naslednje: To je tvoje življenje in ti si zanj odgovorna. In odgovornost pomeni, da moraš premisliti svoje izbire in če ugotoviš, da kakšna izbira ni prava - ne za božjo voljo vztrajati na njej. In iskati izgovore za to. Ker enkrat bo "samo še toliko, da dobimo nekaj denarja, pa gremo", drugič bo "moram nekaj narediti zanj, ker me podpira pri šoli" in tretjič bo nekaj tretjega. Štos je pa v tem, da če boš nadaljevala z izgovori se bo tvoja začasna situacija vlekla in bo postala stalna. Leta tečejo in tečejo vsem in nihče si ne sme privoščiti, da frčka čas z napačnimi ljudmi in napačnimi odločitvami.
Praviš, da te fant podpira v šoli, da nosi denar k hiši. Lepo. Pohvalno. In da mu to moraš povrniti s pospravljanjem in kuhanjem. Halo? Draga moja, v odnos se se ne gre za to, da se vrača s pospravljanjem in kuhanjem. V odnos se ne gre za to, da se bo nekaj "vračalo".
V tvojem zapisu je, če dobro pogledaš ves čas (eksplictino in implicitno) vključena ideja, da smo v nekem psihoekonomskem odnosu v smislu: ti narediš to zame, jaz naredim to zate. Draga moja - emocionalne veze na tej bazi ne obstanejo. Skratka, poglej vase (če ne vidiš problema,so za to tudi svetovalci in delajo na koncesijo) in poglej, odkod za vraga ti misliš, da je družinska zveza nekaj, kjer smo v psihoekonomskem odnosu. Ker tu je - v tem tvojem gledanje - neko prapočelo napačnih odločitev (tistih, ki si jih že sprejela in tistih, ki jih še boš, če ne boš naredila nečesa zase). Ker, če boš tako nadaljevala, imaš lahko tudi najboljšega fanta na svetu (sama sicer mislim, da gre za nesrečnika, ki ga je zaznamovalo psihično nasilje alkoholika in bo moral še veliko delati na sebi, da se bo popravilo), ampak tvoja zveza bo drsela v večno medesbojno pobotavanje odprtih terjatev (a si ME branil pred tastom, jaz sem TI pa štumfe oprala in TI skuhala govejo juhico?) in čez pet let se bosta že fino sovražila, če bosta še skupaj, čez deset let bo pa eden od vaju začel piti. Mlademu človeku je sicer nedoumljivo že to, da se bo nekoč postaral (ampak dejstvo je, vsi se, če učakamo) in da bo z leti postajal nekaj, za kar si nikoli ni mislil, da bo (ampak verjemi mi, nihče, ki je danes star 35 let ni pri svojih dvajsetih mislil, da se bo njegovo življenje orbnilo tako, kot se je).
In če pogledam na odnos skozi optiko tega, kako si dva izmenjujeta odprte postavke: Ti pereš, kuhaš in "vračaš" fantu, ker te "podpira". Fant te pa podpira, ker si ti vmesni tampon med njim in očetom alkoholikom in si na prvi bojni liniji in kasiraš večino alko-strupenjač. Se tole bere grdo? Seveda se. Jaz sem samo nadaljevala argumentacijo z logiko, ki si jo ti začela.
Glede tasta in njegoega zdravljenja - jaz nisem predpostavila, da se bi šel on zdravit. On je že zafrčkal svoje življenje in tu se kaj dosti ne da popraviti. Ni pa nobenega razloga, da bi ga zafrčkala vidva. In zdravljenje in strokovno pomoč potrebujeta vidva (vsak iz svojih razlogov).
Vendelina jr.