Tašča - snaha

30. nov 2010 13:28

Tudi jaz ne razumem prav dobro. Sin se poroči (ali pa tudi ne, recimo raje odseli) in tašča oz mama naj bi ga izgubila. Le zakaj? Saj ni umrl?? Ne vem tudi zakaj naj bi se tašče težko sprijaznile s snaho? Če ji ne manjka pol zob v ustih in nima bloka v glavi ne bi smel biti problem, ali pač? Morda pa je bistvo problema, da so snahe/žene ljubosumne na mame svojih partnerjev, ker vejo, da ima mama zagotovljeno ljubezen svojega sina, žena pa ne?? (Tole zadnje je kost.) Lep pozdrav sonci

30. nov 2010 14:13

Draga sonči, jaz na kost ne planem kot lačen pes. Ker nič ne vem o vas, tudi ne morem nič napisati, lahko pa napišem kar vidim, kar se drugim dogaja, kako druge to doživljajo in mi velikokrat tudi povedo. Res ne govorim iz lastne izkušnje oz. samo delno.

Moj sin, ki že enajst let živi v ZDA je odšel praktično od danes na jutri. Res, da sva popkovino prerezala že ob rojstvu, pa vendar je otrok na nek način del tebe. V glavi mora steči nek proces, ki ti dovoli, da sprejmeš novo dejstvo. Res je, da ga ne izgubiš kot npr.denarnico na avtobusu, se pa zgodi nekaj, kar popolnoma spremeni dosedanji utečen ritem. In o tem sem govorila, da moraš biti pripravljen oz. biti pripravljen sprejeti novo življenje. Kdor ima otroke v tej starosti, ki so godni za odhod in ima normalne odnose, najbrž razume. Sama sem dobro prenesla, ne rečem pa, da se nisem nekajkrat pošteno zjokala na samem.

Moža še hvala bogu imam. Imam pa tudi svakinje, prijateljice in znanke, ki jih je že doletela partnerjeva smrt. Zelo težko jo prenašajo, tudi tiste, ki se niso najbolje razumele z njimi. Ali to imenujemo izgubo ali s kakšnim drugim glagolom, je pravzaprav vseeno. Vse razumeš le, ko sam doživiš. Tudi sama sem tolažila svojega najožjega sorodnika ob izgubi otroka rekoč, da vem, kako mu je.Pa mi je le odgovoril, da ne morem vedeti.

Zdaj sem zašla v patetiko, kar odhod otroka od doma v novo življenje vsekakor ni. Je pa trenutek, ki ga vsak doživi po svoje.

naor

30. nov 2010 16:08

Moja mama je posivela tisto leto, ko sem se poročila in odselila od doma. Popolnima drug ritem, način življenja, pa še edinka sem bila.  (Mož pa je začel siveti, ko sva se poročila ----)

 

mamamia

mamamia

30. nov 2010 17:17

Cisto kratka bom. Vprasanje, koliko stikov ima lahko sin, preden se doloci, da je mamin sinek, je narobe postavljen. Bolj problematicno je, kaksne stike ima, kot pa  koliko. Mi smo z najinim otrokom v stikih vsak dan. Vcasih moz, vcasih jaz, vcasih po telefonu, FB, vcasih se pojavi in gre s kom od naju na kosilo. Pogovarjamo se o raznoraznih zadevah, nikoli pa ne gledamo drug drugemu v skledo, ce lahko tako recem

Prav zato, ker ima v slovenscini beseda snaha precej negativen prizvok, ko omenjam sinovo zeno drugim, nikoli ne recem moja snaha, temvec takorekoc dosledno "nasa ....(ime)" Potem seveda sledi vprasanje: Kdo je (ime), pa povem, da je to sinova zena.

In, ko so me enkrat vprasali, ce se z njo razumemo in jo imamo radi, se odgovorila z enostavnim: Seveda! Na vprasanje, ki je sledilo: "Kaj pa, ce je ne bi marali", je bil moj odgovor: To niti priblizno nikoli ni bila moznost. Bi se pa naucili, jo imeti radi.

S tem, ko je prisla ona v naso druzino, sem dobila hci, ki je nisem nikoli imela. Minus najstniska leta.

 

Vanja

30. nov 2010 17:26

he , he , mamamia , potemtakem delaš sive lase vsem , ki pridejo v stik s teboj ? Meni se pa zdiš tako prijetna oseba , pa mislim , da se ne motim . L p manca51

30. nov 2010 17:43

No, ameriška Vanja, predstavljaj si - hipotetično-, da ravno v tem času tvoja snaha na nekem forumu razglablja, kako bolestno je njen mož navezan na mater - "pomislite, po trikrat tedensko jo kliče, pa še na kosila hodi z njo?!!...pa vztraja na obiskovanjih, čeprav se mi ne da....pa tašča, vsa sladka, ga objema, samo da mi dokazuje kako ima pravico od tega... Vedno sta dve plati medalje - vse mame se imajo za odlične tašče, vse žene za ogrožene žrtve starih zmajev (onih dobrih žensk iz prvega dela stavka). Vsaj na Kulinariki, se mi zdi. Lisa

30. nov 2010 18:24

O moj bog, ne tako Lisa. Saj matere vendar nismo zločinke, če imamo rade svoje sinove. Kaj naj se  odpovemo svojim otrokom v trenutku, ko dobijo partnerko, ali kaj? Kot je napisala Vanja, tudi jaz sem dobila še enega " otroka " v družino in nisem izgubila sina. Tudi midve s sinovo ženo se dobro razumeva, sicer na daljavo, pa vendar. Če je pa že tako, da tako razmišlja, pa naj, kaj pa morem. Potem pa ne vem, kako se naj človek obnaša. Tele naše snahe imajo tudi otroke, pa naj počakajo dve desetletji, ko pridejo na vrsto. Ampak mislim, da tako hudo tudi ni.

Nekdo te je moral zelo prizadeti Lisa, da tako misliš.Jaz zaključujem svojo pripoved, saj ne vodi nikamor.

naor

30. nov 2010 18:57

Je rekla ena tašča svoji svakinji,ko se ji je sin poročil,češ ukradla mi je sina.Pa ji svakinja pravi, ja kaj pa ti,ko si poročila si torej tudi ti njegovi materi ukradla sina.Njej odgovor,ja to pa je drugo. In vidite tako eni vidijo te stvari. Si snaha, potem,če je postaneš tašča. dari

30. nov 2010 19:06

Vidiš Naor, nekateri lahko govorimo isto, pa se kljub temu ne razumemo. Kako bi se razumeli tisti, ki govorijo različno? Lisa

1. dec 2010 2:14

Jaz sem pa dolžna, po svoji krivdi, Lisi eno pojasnilo. Namreč, kosilo je pri nas opoldanski obrok, ko ima večina zaposlenih eno uro pavze, čas za prigrizek ali "lunch". Kosilo v slovenskem pomenu, je pri nas nekje med pol šestih in pol sedmih zvečer. Torej, ko je moj ta mali občasno v mestu službeno in potrka na vrata očijeve pisarne, ali pa me pokliče, da se dobiva kje za kosilo, to nikakor ne zmoti ritma njegove predrage, ki je zaposlena na svojem koncu.

Kot sem omenila, ni pomembno, kolikokrat se slišimo, ampak o čem se pogovarjamo. Osebne zadeve puščamo ob strani in o njih ne debatiramo. Kar se mene tiče, nista v svojih osmih letih skupnega življenja imela enega samega prepira. Verjetno sta se kdaj spričkala, ampak sta to uredila, kot se spodobi. Sama med sabo. Prav tako, kot jaz nisem nosila svojega perila (na srečo ga skoraj ni bilo) k svojim staršem. Naj se vsak štima tako, kot se hoče.

Jaz do svojega sina nimam nikakršne pravice! Saj ni moja torbica!!! Moj sin je, vzgojila sem "prav fejst fanta", kot pravi njegova predraga, plačala njegovo šolanje, zdaj je pa od njega odvisno, kaj naredi iz sebe.

Dam pa roko in še kaj v ogenj, da se ta mlada nikjer ne pritožuje, da se slišimo ali si pišemo kratka sporočilca dnevno. Tudi ona je s svojima staršema v rednih stikih. Nikar ne misli, da so to vsakodnevni nekajurni pogovori. Včasih je samo vprašanje kot: Hej, a sta že videla to in to predstavo v gledališču ali kinu.

Bom končala kot Naor, vse tele diskusije ne vodijo nikamor. Tiste, ki so v težavah točno vedo, da je treba postaviti ultimat, pa si tega iz takega ali drugačnega razloga tega ne upajo narediti. Me, ki dajemo nasvete, se mi zdi, v te situacije niti pod razno ne bi zabredle.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01.dec 2010 03:16