28. jul 2007 11:06
V vseh nas bi bilo prav, da bi do poznih let ostalo vsaj malo otroka (česar ne gre zamenjevati z neodgovornostjo). Nekaj prisrčnih otroških neumnosti tudi pri 60 letih popestri medsebojne odnose, tako med zakonci , kot starši in otroci. Za uspešen zakon dveh čustveno normalnih oseb je pomembno, da si že vnaprej realno predstavljata zakon in da nista prevelika egoista. Tako ali tako večina partnerjev, zlasti žensk (sodim kar po sebi) smatra, da je njegov prispevek k družinski skupnosti večji. Eden meri v delu in naporu, drugi recimo v denarju. Dejstvo je, da vsak zase svoj prispevek registrira in ga oceni ali preceni, trud partnerja, zlasti rutinska dela, gredo pa kar mimo oz. so samoumevna. Me je recimo pojezilo, ko sem vsa zbita od službe na hitro metala skup kosilo, možiček se je pa lepo ulegel na kavč in čakal. Besede so bile že na koncu jezika, ko sem le pomislila, da je prejšnjo noč do 3h zjutraj popravljal avto, da sva se lahko odpeljala v službo. Ampak to, da popravi avto, je seveda samo po sebi razumljivo. To je njegova dolžnost in to ne šteje. Kot tudi ne popravljanje druge tehnike. Tako kot potemtakem ne moje kuhanje. Zato je iz mojega stališča prispevek 60 %, možev 40 % tudi, ko je v resnici pol na pol.
Pa se to ne omejuje zgolj na delo, tudi na vse drugo v zakonu - osebno svobodo, razumevanje. To, kar želiš zase, moraš biti pripravljen omogočiti tudi partnerju. In seveda, povedati svoje želje, ker, večkrat preverjeno, večini moških se niti sanja ne o ženskih željah. To, da jih bodo tenkočutno sami uganili, je čista iluzija. (No ja, kakšna izjema se morda ??? le najde).
Cila