28. maj 2007 16:01
Jaz sem nekaj strani nazaj napisala navodila za Biancino debatno točko. Moje mnenje pa je naslednje: Diskusija o homoseksualnosti je v bistvu izvedene iz diskusije o strahu pred seksualnostjo. Ljudje, ki so zrasli v kulturi, ki so jo zaznamovale monoteistične religije, so zaznamovani z nelagodnostjo pred seksualnostjo. Seksualno=telesno=umazano=nekaj, kar te moti pri tem, da bi sledil brezrezervno nauku (ki ga sicer ne razumeš povsem), ki ti ga iz svojega hrama posreduje župnik/pop/rabin/mujezin... Ločitev na telesno in netelesno/nematerialno je kot kulturni obrazec prisotna na marsikaterem nivoju in je že zdavnaj presegla tipično religiozni okvir, sprejemajo jo tako verujoči kot neverujoči. Levičarji in desničarji. Pri obojih se najde strah pred telesnostjo, ki se v pol koraka razvije v strah pred seksualnostjo. Poznam (in verjamem, da vi tudi) kar nekaj levičarjev in ateistov, ki se niti na pustem otoku ne bi znebili kopalk (ker jih je groza svojega golega telesa v naravi), zgodilo se mi je, da sem slišala izobražene ženske govoriti, da "devetinšestdesetke pa ona že ne bo delala, ker da ni kurba" (ups, razmišljalal sem, ali naj tole napišem v latinski verziji ali pa bo numerično okej, kar pomeni, da se sprotno cenzuriram), poznam ljudi, ki ne morejo brez rdečice ali pa nepotrebnega hihitanja izgovoriti naslednjih besed, ki jih pozna SSKJ:ščegetavček, prepucij, penis, vagina.....Takim ljudjem je dejstvo, da seksualnost obstaja in da jo imajo tudi oni v osnovni neprijetna in jo potiskajo nekam na daleč v mentalne vijuge. Kdor ne more sprejeti dejstva, da je seksualno bitje in da mu to dejstvo definira mnogotere stvari in jo kot tako z veseljem nosi, tak ne more sprejemati seksualnosti drugih ljudi. Niti seksualnosti svojega partnerja (ni važno, kakšnega) še manj pa seksualnih praks vseh ostalih ljudi. To velja tako za heteroseksualce kot za homoseksualce. Je pa res, da smo straight people v večini in v takem razmerju sil so homoseksulane prakse enostaven paravan za zakrivanje strahov pred seksualnostjo kot takšno. Tudi "skrb za vzgojo otrok v homoseksualni družini" je bolj kot ne zakrivanje lastnega strahu pred seksualnostjo (lastno in od vseh ostalih). Ker, če bi šlo v resnici za skrb za otroke - kje za vraga je pa kakšna resna akcija za varovanje otrok, ki so pa RES ogroženi - recimo v družinah, kjer je registrirano nasilje, pa v ekonomsko bolj šibkih družinah itd itd? Drugače pa je vrsta antropologov (od M. Mead naprej) pri preučevanju tradicionalnih družb, ki niso zaznamovane z monoteizmom, odkrila, da je homoseksualna praksa v skupnostih bodisi učna praksa (najprej se učijo na svojem spolu, da znajo zadovoljiti nasprotnega), prav tako pa je tudi učinkovita kontracepcijska praksa (zlasti na otokih, če je imela skupnost problem s prenaseljenostjo). Drugi kraji, drugi običaji in nauk, da se stvari urejajo na različne načine. Zadnji argument sem pred kakimi desetimi leti z guštom vrgla kakšnemu farškemu homofobiu ali homofobinji ....in potem gledala, kako jim je padla čeljust dol. V zadnjem desetletju pa se je zgodilo samo to, da je ekipa homofobov natrenirala to, da čeljust drži skupaj, tako da slednja ne pade več dol, kadar slišijo kaj "nepredstavljivega" Me pa veseli, da jih na tem forumu skoraj ni. Vendelina jr.
