Homoseksualnost in posvojitev otrok

25. maj 2007 15:03

jernej je napisal/a:

anamarija1 je napisal/a: Če bi moški imel dva bi mi bilo premalo...kako smo si različni. P.s. Vsem moškim članom Kulinarike lep pozdrav! Anamarija Anamarija: HUHHH. Skoraj ne morem verjeti da si mislila to kar sem jaz pomislil Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

Jernej, to so pozitivne misli. A, ja pozabila sem napisati., če obstaja tak primerek naj se mi kar javi Anamarija

25. maj 2007 15:09

Prej, ko se bomo v Sloveniji znebili vseh moznih predsodkov, bolje bo. Ne samo do homoseksualcev (menim, da se sploh ne bi smeli sprasevati o tem, ali lahko imajo otroke), kakor do vseh, ki odstopajo od povprecja. Slovenska druzba je po mojem tako hermeticno zapakirana v svojo lastno realnost, da ne sprejema nic drugacnega in odstopajocega. Razlagati in pojasnjevati drugacnost zna biti izjemno naporno! Cestitke mamicama! Res je, otroci bodo vedno nasli neko hibo, iz katere se bodo norcevali, verjamem pa, da je odgovornost starsev, kako bodo na to reagirali. Lp Sashika

25. maj 2007 15:10

Anamarija, tebi pa mal dogaja danes... lidka

25. maj 2007 17:53

http://www.rtvslo.si/tekma/articles.php?id=11 mladi o doticni temi (video+komentarji) sonjaskof

25. maj 2007 18:28

Jaz bi dodala samo še en dodaten razlog za možnost posvojitve otrok homoseksualnih parov: namreč, recimo, da imamo lezbični par, ki si želita imeti otroka - ta želja seveda ni vezana na to, kateri spol ti je všeč, zato je logično, da si tudi homoseksualci želijo met otroka - razloga za to, zakaj si hočemo življenje zamkomplicirat z otroci;) itak noben od nas, ne homo ne hetero, ne zna prav povedat, to je nekakšen nagon... Si želiš pa pika. NO, imamo torej dve lezbiki, ki se imata radi, si zaupata in sta si zvesti. Zdaj, recimo, da sta normalno plodni ženski, ki torej lahko imata otroke po naravni poti, če seveda to nekak speljeta... Torej, če hočeta otroka, mora ena "potrpet" in it z nekom, ki ji sploh ni, zato da ga bo lahko v naši državi lahko imela... Kar bi jaz verjetno, če bi bila lezbijka tudi naredila, če drugače ne bi mogla do otroka, pa bi si ga tako želela... In mora prevarati svojo partnerko in it čez vse to - zakaj - zato, ker smo ostali tako netolerantni? To ni fer! Druga, ki recimo tega ne bi mogla naredit, ker bi ji bilo pretežko prevarat partnerko, pa sploh ne bi mogla met otrok... PO moje res nimamo te pravice... mmiikkii, se bom trudila, da moja punčka ne bo zafrkavala tvojega otročka, vsaj ne zaradi tega, mogoče ga bo zato, ker bo mel rdeče šnirance, hehe, otroci itak vedno kaj najdejo, na nas pa je, ali jih pri tem podpiramo in kako na to gledamo. Če bi mislila, da moram bit kot starš popolna, ne bi nikoli upala met otrok, vem, da jim ne bom mogla nudit marsičesa, kar bi si jim mogoče želela, ampak to še ne pomeni, da je pa za otroka boljše, da ga nimam... Veri

25. maj 2007 22:26

Sama osebno nimam proti drugače mislečim in živečim nič.Ampak vsi mislijo samo na sebe imeti otroka.Najbolj se mi pa zdi pomemben ravno otrok.Če bo imel dve mami oz.dva očeta,ker so homoseksualci,kako bo vplivalo nanj?Kaj bo doživljal v družbi vrstnikov? Žal še nismo tako daleč, da bi te stvari sprejeli . Boste rekli tudi v recimo tradicionalni družini ni povsod vse tako kot mora bit,ampak ima očeta in mater,ki ga imata vsak po svoje rada čeprav onadva ne moreta živet skupaj.Sama sem otrok ločenih staršev.Pač sem to sprejela,pa čeprav sta se oba borila za nas otroke in sem mogoče ravno zato spoznala,da nas imata rada čeprav onadva nista za skupaj. Jaz mislim,da odrasli v svoji sebičnosti premalokrat pomislimo ravno na otroke,da zadovoljimo svoje potrebe in želje.Mislite najprej na otroke pol pa na svoje želje.. Darinka Muraus

25. maj 2007 23:04

A ni blo enkrat nekje rečeno, da si otrok (duša) sam izbere starše? Mislim, da bodo ti otroci močni in bodo znali nositi vsa bremena. Sicer se pa jaz ne sekiram za nobene predsodke in to od takrat ko je naš ravnatelj pri vstopu hčerke v 1. razred rekel nekako takole: Vsaka hiša ima pečat in to nas ne sme ovirati v življenju. In če pomislim je to še kako res. Sicer pa nihče od nas nima pravice soditi in obsojati drugih. ann

26. maj 2007 11:53

Ko se jaz pogovarjam s svojima puncama o teh temah se jima to ne zdi čisto nič posebnega. Pa dandanes je ja že toliko oddaj na to temo, pa nadaljevank, filmov - pa to sploh ni več nobena tabu tema - dajte se no malo pogovarjat z otroci o tem? Pravzaprav - kdaj ste se nazadnje pogovarjali o tem s svojim otrokom? Je nerodno vam ali otroku? Ma, jaz mislim da vajinega otroka ne bo prav nobeden zafrkaval. In še čisto iskreno - a, je sploh lahko kaj lepšega na svetu, kot imeti dve ljubeči materi?? Saj pri nas jih ima pravzaprav veliko otrok - babice so prav krasne "mamice". Jaz mislim, da je edina "nevarnost" za vajinega otroka, razvajenost do onemoglosti ;) Imejte se rade in ne zapravite vsega denarja za oblekice, pa pajacke, pa voziček, pa flaške, pa medeke, pa dudice, pa slinčke, pa....:):):):) vanjatajnsek

26. maj 2007 12:00

Ce torej povzamemo: "normalni" pari, ki imajo otroke, jih imajo izkljucno iz ljubezni, spostovanja do otrokovih hipoteticnih zelja, da bi bil rojen in da bi zivel. Vsi ostali (homoseksualci, starejse zenske, samske zenske) jih imajo iz sebicnosti, z namenom zadovoljevanja svojih potreb in brez razumevanja za svet, v kakrsnega otroka nepremisljeno rojevajo. Se vam zdi, da je s to posploseno logiko vse v redu? Moj odgovor je: ne. Ne vemo, kaksni so motivi nekoga, dokler ga ne spoznamo zelo od blizu, pa se takrat vcasih ne. Zelo redke so tudi stvari, ki bi imele samo dobre ali samo slabe posedice. Otrokoma 60-letnice (mimogrede, to sta genetsko toliko njena otroka, kot ce bi posvojila potomca mozeve ljubice - bi se vam v tem primeru tudi zdela tako neprimerna mati?) se bo morda godilo bolje od vasih, in ne mislim samo v materialnem smislu. "The most important thing is to keep an open mind," je - ne bom povedala, kje - dejal Hannibal the Cannibal... :)))) lp, proxima

27. maj 2007 9:49

Zrasla sem v sosedstvu lezbičnega para. Obe smo sosedje sprejemali taki kot sta, razen ene od mater, ki se je svoje hčere odpovedala. izven domačega okolja so bili odzivi precej drugačni, kar sta za tiste čase dostojanstveno prenašali in tudi prenesli. Skupaj sta preživeli mislim,da srečnih 40 let, ko je ena obnemogla in morala v dom, kjer je na žalost tudi umrla. Želje po otroku nista nikoli izrazili, ker sta svojo drugačnost sprejemali takšno kot je in bi svojega nasledniko oz. naslednico mogoče usmerili na isto pot, kot sta jo hodili sami. Imeli pa sta pasjega prijatelja, ki jima je bil otrok, družabnik in predvsem zvest prijatelj. Sama se sicer ne nagibam k temu, da bi istospolni partnerji imeli otroke. Če sta se za ta korak že odločili, vama želim predvsem srečo pri vzgoji in medsebojnem razumevanju. Najtežji korak vama bo vzgoja. Mogoče se bosta teh besed spomnili čez par let. Srečno obema. nasha