20. maj 2007 0:46
Aja, pa po moje ni dobro, da otroka niste poslali v šolo naslednji dan... Takim ljudem ne smeš pokazat, da se jih bojiš, pa čeprav se jih... - to je tako kot s popadljivimi psi - če jim pokažeš, da se ga ne bojiš, se boji šavsnit on... Zato bi svojo punčko, ko bo šla v šolo, poslala naslednji dan v šolo, bi ji pa obljubila, da bom gledala od daleč, da ji ne bo nihče nič naredil - zato da bi ona bolj samozavestno hodila - in seveda bi res gledala... In povedala bi ji, da se modrice zacelijo, da ni fino, vendar to ni tako hudo, kot če te nekdo psihično prizadane... In bi ji povedala svoj primer tistega fanta in še en primer, ko me je zbrcal (med drugim v mednožje, da sem bila čisto plava...) brat moje najboljše prijateljice in so tudi moji starši šli do njenih, pa se ti niso nič opravičili zato, kar niso hoteli slišat nič o tem... Ampak kar hočem povedat, je to, da je fant to naredil pač zato, da bi dobil mojo pozornost, ker sem mu bila všeč (se strinjam, da je bil način čisto zgrešen, je pa pogost) in ne iz kake zlobe, niso taki otroci vedno zlobni, čeprav udarci bolijo, pa ne glede na izvor... Ampak jih je lažje prebolet, če veš, da razlog ni tako zelo slab oz. da je onemu tudi hudo. S tem fantom sva bila potem čisto ok prijatelja in še zdaj se super pogovarjava, če se srečava. Jaz mislim, da je svet veliko bolj omejen, če ne znamo odpuščati. To bi rada naučila svojo punčko, pa mislim, da ji bo veliko lažje v življenju... Vsaj meni se mi zdi, da mi je... Saj se nam vsem dogaja kaj slabega, vendar pa je naša stvar, kako bomo to sprejeli in kaj iz tega potegnili. Zapret se v svojo školjkico (dom) in ne it več pred oči nasilnežu, se mi zdi najslabša možnost, saj ti to zelo zniža samozavet. Je boljše jih še enkrat dobit z dvignjeno glavo, vsaj po mojem mnenju... Že celo življenje živim v Lj. in hodim okoli tudi sredi noči, brez kakih sprejev ali česarkoli. In nihče mi ni nič žalega hotel... Veri