20. maj 2007 0:21
jernej je napisal/a: |
Seveda, včasih lepa beseda ne najde lepega mesta in je narobe tako učiti. Otroka dati na kakšen tečaj borilne veščine in ga naučiti, da naj bo prijazen in ne začenja. Ampak če ga kdo udari, naj udari nazaj. Pa se bo ob tem zdaj marsikdo zgražal. A dobro vem, da nasilnežev ne ustavijo ne razredničarke, ne mamice žrtve, ki prihajajo v šolo. Potem je samo slabše. Take ustavi le ena okrog ušes, ki je pa doma ne dobijo.
[jernej] Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije |
Jernej, se strinjam s prvim delom, samo z zadnjim stavkom pa žal ne -
dostikrat jih taki otroci doma dobijo - precej preveč, zato tudi ratajo taki...
Se strinjam tudi z vanjotjasek, da
ne bom dovolila, da bi kdo sproščal svoje komplekse na mojem otroku, vendar pa se
ne strinjam s tem, da se vse te "motene" otroke kar pozapre po raznih zavodih... Saj ne rečem, da bi bilo marsikomu bolje tam kot pri starših, vendar to tudi ni način, da jih vse pozapremo, če se ne obnašajo pridno...
Kot je napisala mamamia primer, se da tudi drugače... in kot so mariskateri napisali, se je
včasih treba postavit zase... In to je del odraščanja, da se to naučimo, kdo pa nas bo, če ne taki bedaki...
Sama sem bila pridna odličnjakinja, pa še šolo sem 1x zamenjala vmes, ker smo se preselili in prišleki navadno niso najbolj dobrodošli... In so mi seveda - hja - težili na vse mogoče načine. Tako sem zamenjala razred in v drugem razredu je bilo neprimerno boljše. To je recimo en način. Vendar pa je bilo še bolj pomembno to, da sem se naučila drugače reagirat, se postavit zase (prej se mi ni bilo treba, ker sem se v prejšnji OŠ zelo dobro razumela s sošolci) in ker sem se, so mi potem dali mir, čeprav sem bila precej manjša. Ampak tudi glava je del obrambe, ne samo telo...
Drugi primer pa je še iz prve OŠ, kjer smo imeli enega takega
"motenega" otroka, učiteljica ga je silila, da je pred poukom vzel tablete za pomirjanje, ki mu jih je predpisala psihologinja, ker naj bi bil hiperaktiven, če jih ni prej vzel, jih je moral pred celim razredom, totalna sramota zanj, vsi so ga privoščljivo gledali, grozno se je moral počutit! Mislim, pedagogi pa taki! Če ga že silijo s tabletami, naj ga vsaj diskretno!
Nihče ga ni maral, ker je bil pač razredni pretepač, ves čas je delal zgago, ves čas bi se tepel, učiteljice so mu popuščale, da je dobil tisto 2ko, ker so vedele, kako ima doma in da jih bo za cvek verjetno spet fasal, pa ker nobena ni hotela bit tista, zaradi katere bi cepnil razred...
Doma je oče pil in ga pretepal, česar jaz takrat seveda nisem vedela, to so mi povedali kasneje... No, ta dečko je enkrat kar tako iz ničega napadel eno od najbolj mirnih punc v razredu in jo začel brcat v trebuh. Meni je padel mrak na oči in sem se stepla z njim (tega, da kdo pucno brca v rodila nisem nikoli mogla mirno gledat...) Cel razred je navijal zame, bila sva precej izenačena, saj se je on znal tepst, jaz pa ne, vendar pa sem bila jaz razbesnjena do konca, on ap ne; ločila naju je razredničarka, ukora ali česarkoli nisva dobila.
No, ta dečko je kasneje sedel zraven mene. Jaz sem si želela sedet zraven svoje najboljše prijateljice in takrat je bilo edinkrat, da je moja mami šla na roditeljski sestanek in prosila učiteljico, če me lahko presede. Ta ji je razložila, da je fant veliko bolj miren, če sedi zraven mene in vsaj malo sledi pouku... Res sem mu ves čas prigovarjala, daj, Bojan, napiši naslov, daj vzemi kuli (ga nimam, ok, pa vzemi mojega, tukaj,...), daj nariši ta trikotnik, itd...
In je rekla mami, da naj me prosi, če lahko še malo zdržim zraven njega... Mami mi je vse skup razložila tako kot je bilo in mi ni bilo več tako težko sedet zraven njega, tudi tisti razred je kar ok naredil... Naslednje leto sem se prešolala, po 1 mesecu je on letel iz OŠ v posebno šolo... mogoče je to bilo naključje, verjetno pa ne... meni ga je škoda, še zdaj...
kaj sem hotela s tem povedat?
- da si včasih
njihovo spoštovanje dejansko dobiš z uporom, ni važno ali zmagaš ali ne, važno je, da se jim upreš, saj že to, da borba traja in da niso samo oni tisti, ki talajo batine, že to je dovolj, da jim je situacija neprijetna in se ne spravljajo več na točno ta osebek...
- da lahko pomagaš takemu otroku samo, če te spoštuje
- da je
takih otrok vseeno škoda
- da
tablete in posebne šole niso rešitev, treba je rešit bistvo problema (nasilne starše alkoholike v tem primeru), tega se pa večini psihologinjam in sociologinjam, kar sem jih jaz spoznala, ni dalo...
- da se da stvari rešit tudi drugače, z malo empatije in zrelosti...
Ne vem, kaj mislite vi, jaz tega fanta res nisem marala najprej, tudi potem mi ni bil ravno ljub, vendar pa mi ni bilo vseeno zanj... Ne zdi se mi fer, da bi bil 10letni otrok kaznovan zato, ker so njegovi starši kreteni... Saj si jih ni sam zbral! Gotovo bi bil čisto drugačen pri mojih starših... Pač ni imel sreče...
Zakaj bi morali normalni pridni otroci prenašat izpade motenih, nenormalnih, zoprnih, nasilnih otrok? Hm,
moj odgovor mojemu otroku bi bil: zato, ker imaš ti to srečo, da si se rodila nama, ki te ne pretepava, ki te imava rada in se lahko na naju vedno zaneseš, oni pa tega nimajo, vseeno pa to rabijo in ne znajo drugače pokazat kot tako, kot so to videli doma... Niso srečni in tvoje modrice bojo zginile v roku enega tedna, on bo medtem imel 10 novih... To ne pomeni, da se mu kar pustiš pretepat,
če te kdo udari, udari nazaj, odločno in močno, ampak vsaj veš, da svet ni nefer...
Svoje ugodje plačamo s tem, da ne pozapremo vseh, ki nam mogoče grenijo življenje, ampak jim poizkušamo pomagati... In potem imamo vsi skupaj nekaj več od življenja... Ni to enostavno in zahteva precej odpovedovanja, pa vendar, če zdaj pogledam nazaj... Se mi zdi to, da sem sedela zraven tistega fanta celo leto ena najboljši stvari, ki sem jih sploh naredila v OŠ, pa sem hodila na milijon krožkov, igrala 2 inštrumenta, mela polno zanimanj in mi je vse šlo... Ampak da bi rekla, da je kaka velika razlika ali sem tu ali ne, je pa ta po moje bila pri njem največja...
Veri
Sporočilo je spremenil(a) Veri dne 20. maj 2007 00:33:07