13. maj 2007 16:52
Bolj malo nam pomaga, če modrujem o tem, kdo je za kakšno situacijo kriv. Pred časom sem ob prvem snegu srečala pred eno osnovnih šol skupino otrok, ki so ob precej prometni cesti očitno čakali na avtobus. Bili so stari okrog 12 let. Že od daleč sem videla, da deklica, suha in za glavo večja od ostalih, s škornjem brca manjšega sošolca v nogo. Deček se sploh ni branil, ostali otroci pa so molče gledali. Ko sem prišla do skupine, sem od smrklje zahtevala, da takoj preneha z nasiljem do fanta. Ni nehala. Da je fant kepal drugo, manjšo deklico, je še rekla. Otroci so stali kot vkopani, nihče ni ničesar rekel. Še enkrat sem ostro zahtevala, da ne dovolim, da kdorkoli kogarkoli pretepa. Ko sem šla naprej, je že omenjena smrklja pričela z žalitvami na moj račun. Vrnila sem se, stopila pred njo in ji povedala, da naj si ne drzne ziniti niti besede več. Da na tej šoli ne učim, poznam pa vse učitelje in bom dosegla, da jo bodo kaznovali.
V resnici ne poznam nobenega, sem pa izkoristila dejstvo, da otroci velikokrat mislijo, da sem učiteljica. Kasneje sem razmišljala, kolikokrat otrokom v šoli povejo, kje je njihova meja. Ali v šoli kaznujejo nasilje in kmalu po tem prebrala, da so v neki srednji šoli RAVNATEJ in ostali opustili prijavo POSILSTVA na stranišču šole. Po logiki razmišljanja ravnatelj nima doma primerne vzgoje. Ne, preprosto gre za dejstvo, da je v naši družbi prevelika toleranca do nasilja; otroke starši nekaznovano fizično kaznujejo, nasilja v družini je ogromno in le redko pride do sodnega epiloga, nasilje je na TV, nasilje je pri računalniških igrah, socilanih stikov pa vse manj. Problem je tudi v tem, da lahko proti enemu nasilnežu nastopi skupina drugih otrok, ki pa se običajno ne želijo vmešavati, ker jih problem drugih ne briga. Brezčutnost, ki so ga otroci deležni doma in najbrž tudi v storilnostno naravnani šoli, se kaže tudi v osameljnosti žrtev.
Vendar konec z modrovanjem. Svetujem naslednje:
Vse dogodke v zvezi z nasiljem popisujte v posebni beležki. Datume, kdaj se je kaj zgodilo, kdaj ste koga opozorili. In kopije dopisov. Predvsem pišite.
Vse poškodbe popisati pri zdravniku, saj ni treba povedati točno, kdo je storilec. Fotografirajte vse poškodbe.
Osebno se zglasite pri ravnatelju razredničarki, šolskemu svetovalcu in zahtevajte, da napravijo red in skrbijo za varnost vašega otroka.
Če je storilec znan, se pisno obrnite na njegove starše in izrecno napišite, da boste zahtevali njihovo kazensko in odškodninsko odgovornost.
Vsako tako dejanje prijavite na policiji. Predlagam, da napišete pisno prijavo, kopiji pa pošljete na pristojno tožilstvo in Center za socilano delo. Znano mi je, da policija vseh prijav ne preišče, tri mesece po dogodku pa je prepozno za karkoli.
Če šola ne ukrepa, se obrnite na šolsko ministrstvo,v tem trenutku pa je tudi čas za prijavo na Ministrstvo za šolstvo. Prav tako je koristno,da pride zadeva v medije, vendar dobro pripravljena. Pomembno je, da ne izpostavljate svojih otrok kot medijske zvezde.
O odškodninah pa nehajte razmišljati. Šola je objektivno odgovorna za varnost otrok samo takrat, ko imajo uro, odmor, na poti iz šole, ko ni zahtevan nadzor učiteljev, pa šola nima ogovornosti.
O odškodninski odgovornisti staršev za škodo mladoletnih otrok pa je treba povedati, da starši odgovarjajo samo za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja staršev. Zelo težko bo najbrž dokazati, da je nasilje in poškodbe neposredna posledica ravnanja staršev.
Na odškodnine praktično lahko pozabite, edina odškodnina v omenjenem primeru je iz šolskega nezgodnega zavarovanja.
Pri vseh postopkih bodite konkretni, ne žalite in ne grozite, predvsem pa bodite vztrajni in potrpežljivi.
Najpomembneje je,da se zavzamete za svojega otroka, da se bo počutil varno.
Na odvetnika se obrnite le po tehtnem premisleku, sicer pa OSEBNO pritisnite na šolsko vodstvo, da ukrepa. Vedno vam naj povejo, kaj so naredili in se ne pustite odpraviti kar na vratih.
Frina