Onkološki institut

21. mar 2007 8:09

Pa sužnji smo ja lahko veseli, da imamo službe, ni res? Torej fevdalcu nimaš kaj piskat in jokat, da kaj ni v redu. Ker on že ve. Ker je pameten. Ker je izobražen in, (pa tudi če ni tako zelo). Ker ima izkušnje, (v kolikih organizacijah je že goljufal?) Ker ima oblast. Ker če boš piskal, bodo avtoritete, kakršnekoli že, našle kak represivni prijem, da te utišajo. Ni res? In nad njim (fevdalcem),tako ali tako stoji višja avtoriteta, ki nikoli nič ne naredi, ker sama sebi greje stolček in pazi, da se le ta preveč ne zamaje. V danem mandatu. In si misli, saj bo že kdo za mano kaj uredil, jaz bom poskrbel zase... Ker si tudi lahko privoščijo zdravljenje, počitnice in še vse kaj drugega v tujini. Ker pri nas ni dovolj dobro in fensi. Ponavadi celo s svojim partnerjem, pa se bolj pod preprogo pomete, kdo in kaj plača...

Ampak mi vemo, da je resnica malce drugačna, ne? Samo pove se to bolj malokrat... 

 

lidka

21. mar 2007 8:12

kobra1: Verjetno res ja. Včeraj je minister Virant v oddaji javno napadel nekega veljaka (mislim da je Mally), če mu ni vsaj moralno sporno, kako jezaslužil 400.000 EURO s tisto nepremičnino. Pa je slednji odgovoril da je imel to pravico. 400.000 EURO?! Jasno da se mu je smejalo! Briga ga! Ljudje se bodo morda par dni jezili, potem bodo pozabili. Njemu bo pa ostal denar. In ga je dovolj za vse življenje! Aja, minister je pa zagrozil, da ga bodo prerazporedili na drugo del. mesto. Brrr, me kar stisne za reveža... Tako da ja, TVji si pa dvigujejo rating. Ljudje pa potrebujejo kruha in iger. Za kruh večina še ima, iger je pa tako dovolj. Dovolj, to ni naslov teme ;-) Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

21. mar 2007 8:32

Mene je pa najbolj zbodel podatek, da se je za prenovo državnega zbora RS v zadnjih letih porabilo cca. 20 mio EUR in da je za letošnje leto predvidena poraba še cca. 1,6 mio EUR. Za luksus! Sramota! Potem pa narod zbira z raznimi dobrodelnimi akcijami in na telefonskih številkah, kjer s pošiljanjem SMS daruješ določeno vsoto denarja, za vse mogoče medicinske ustanove in pripomočke! Žalostno je, da mora bolan človek prenašat vse to, kar nam s prispevki zelo pogosto servirajo mediji, katerih namen je le velika gledanost, kar se strinjamo vsi, odziva pa nobenega! Zanima me, kam gre vsa ta denar, ki ga ljudje leta in leta plačujejo za zdravstveno zavarovanje, potem, pa ko te npr. en "usran" zob boli, moraš, če želiš kmalu odpraviti težavo k zasebniku, kateremu moraš plačat! In če nimaš denarja, boš pač potrpel in čakal...ne glede na to, da si leta in leta plačeval in plačeval...v zameno nisi pa na svojo srečo zahteval nič! Totalen absurd se mi zdi tudi to, da greš k zdravniku z neko gripo ali angino in ti slednji predpiše zdravila na en kup belih receptov, katere moraš vse plačat! Ma čemu sploh plačujemo to zdravstveno zavarovanje, če danes plačaš praktično vse! Zelo mi je bilo hecno pred 2 letoma, ko je imela hčerka med vikendom zelo močno povišano telesno temperaturo in nas je dežurni zdravnik napotil v bolnico na odvzem krvi in vode, ker med vikendom laboratorij v zdravstvenem domu ne dela. Bila je sprejeta na oddelek, kjer so ji ob sprejemu vzeli kri in vodo, do večera je dobila še 2x Paracetamoli svečko. Drugi dan je bila na srečo kot rožica in sva šle domov. Čez par dni dobim po pošti račun, ki ga bolnica pošlje tudi na ZZZS in gor je bil naveden znesek hospitalizacije 132.000,00 SIT! Kmalu sem padla na rit, ko sem prebrala ta znesek! Za 24 urno bivanje, odvzem krvi in vode, ter 2 svečki 132.000,00 SIT!!! Za kaj je bil tak znesek res porabljen, ne vem, menim pa da je ta cena močno presegla opravljeno storitev. Kje ponika denar, ki ga plačujemo ne vemo, vemo pa da za vsako rit šiba raste in tako bo prišel na vrstro enkrat tudi tisti, ki je odgovoren, da tiste mize in oprema na onkologiji v kleti stojijo, da pediatrična klinika še ni in verjetno še nekaj let ne bo vseljiva in da bodo mame z bolnimi otroci še vedno na "kvazi" ležalnikih spale. Vse se plača, vse se vrača...pravi že pregovor. Mijan

21. mar 2007 8:36

Ne morem se v temo vključit nepristransko, ker sem osebno preveč prizadeta. Ne bom pisala o oddajah - pač pa o življenju. Babici, ženski, ki sem ji neskončno hvaležna za marsikaj v življenju, so natanko pred letom dni postavili diagnozo: rak na jetrih. Po operaciji črevesja v SBM jo je prevzel ljubljkanski onkološki inštitut. Vsakih 14 dni preživi tam tri dni na kemopterapijah. V LJ jo iz MB vozi rešilec. Ne morem se načuditi volji do življenja, ki jo ima in moči, ki jo navdaja. In ne morem tajiti, da jo pridobiva prav med temi zanikrnimi zidovi v Ljubljani; pri osebju, ki dela v teh obupnih razmerah, pa premore toliko srčnosti. Tudi tehniki, ki ji vozijo tja, so srčni, kot pravi. Niti enkrat samkrat se ni pritožila nad tamkajšnjimi razmerami. Saj bo bolje, pravi. Saj je že veliko pripravljeno... da le osebje še malo potrpi. Bo dočakala ona? Tega ne vem. Stanje v zadnjem tednu se ji je drastično poslabšalo. Ljubljana ni blizu za bolnika s takšnimi bolečinami; ko smo poiskali pomoč v MB, so rekli da če jo je prevzela Ljubljana, je za njo odgovorna Ljubljana. Primeren komentar, ni kaj! Ne bom pisala o kalvariji in gnevu nad nekaterimi mariborskimi zdravniki, ki ga trenutno čutim. Želim izreči vso pohvalo ljudem, ki delajo tam. Kot ste že ostali napisali.... žalostno, za kaj gre davkoplačevalski denar. In še bolj, da pri vseh milijonarjih, barih, piramidah, pri vseh resnišnotnih šovih ne zmorejo(mo) spraviti v življenje oddelka, od katerega so odvisna prenekatera življenja! tabina

21. mar 2007 8:39

Me morejo in niti nočejo, ker na koncu koncev je vse en velik biznis... lidka

21. mar 2007 9:55

O teh stvareh že dolgo razmišljam, saj sta mi za rakom umrla oba starša - k sreči ne v konjušnici. Razmišljam kot človek, ki je delovno dobo preživel kot gospodarstvenik. Ne znam si predstavljati, da bi direktor nekega podjetja nabavljal novo opremo "na zalogo" in jo hranil po skladiščih do preteka garancij in še dlje - torej nabavljal - "kar tako malo". V podjetju smo imeli prave terminske načrte, v investiciji je bil že dolgo naprej določen rok za vsako aktivnost - pa še smo se zagovarjali, če se kdaj ni vse izšlo. Predvidevam, da je sedaj, v kapitalizmu to še resneje. Kako za vraga si torej ena negospodarska dejavnost lahko privošči takšno obnašanje, za naš, od prihodkov odtrgan denar? Minister skrbi samo še za koncesije svojim prijateljem, zdravit se bo pa gospoda itak šla v tujino - tudi naš predsednik je naredil tako. Ko se je onkološki inštitut začel delati, bi morali bdeti nad gradnjo (valjda imajo zaposlenega tudi kakšnega strokovnjaka za te reči - ne samo za ugotavljanje kako dvigniti plače zdravnikom), vsakič ko je prišlo do zamude, bi se kdo moral zagovarjat, za vsako podražitev iti v javnost in takoj izbrskati potreben denar - saj bi bili vsi ljudje ZA, a ne? Glede revizij naročil pa - normalno da se neizbrani dobavitelj pritoži. Okrog tega se sploh ne bi smeli razburjat. Da pa to onemogoči zdravljenje hudo bolnih ljudi, je pa kriva državna uprava in parlament, ki naj bi naredili take zakone, da do takšnih traparij ne bi prihajalo. Kaj zdaj, naj sprožimo kakšno akcijo? Lahko z maili z zahtevami po ureditvi sistema "zasujemo" Janšo in Bručana - recimo kakšnih 10.000 na dan? Naredimo kaj takega? Lisa

21. mar 2007 9:59

Moj osnovni državljanski prispevek na kratki rok je, da se bom - če bo le mogoče - odvisno od organizacije - udeležila protesta, ki ga pripravlja društvo onkoloških bolnikov. Rak je že itak grozna bolezen, v Sloveniji pa se bolnik bolj kot bolezni boji razmer, v katerih ga bodo zdravili. Sicer pa - kadarkoli ima človek stik z zdravstvom - zlasti, če je sam zdrav, so pa bolni njegovi domači - vidi, da se medicinsko osebje še kar trudi, za tem trudom je pa ena amorfna masa slabe organizacije v zdravstvu. In potem v tistih urah po čakalnicah razmišljaš, kako bi se dalo kaj izboljšati in zakaj za vraga se ne izboljša. Ena od sistemskih napak je stara vsaj 16 let in gre takole: za direktorje zdravstvenih zavodov kandidirajo zdravniki (včasih je bilo to celo zakonsko določilo, potem so ga sicer odpravili, ampak praksa je pa še vedno taka). Direktor je vedno in povsod menedžerska funkcija, ki zahteva mendežerska znanja (ekonomika, pravo, finance, upravljanje s kadri) in za ta znanja se hodi v šole. Ravno tako, kot se hodi v šole za to, da človek postane zdravnik. Samo, da na medicini ne učijo o tem, kako se vodi zavod. Tako kot na ekonomiji ne učijo, kako se zdravi ljudi. Ko zdravnik postane direktor, ni ne tič ne miš. Svoje medicinsko znanje in veščino izgublja, vodstvenih znanj pa tako ali tako nima in potem se v hodu nekaj uči (sicer mi ni bilo nikoli jasno, zakaj se zdravniki na eni točki odpovejo vsemu znanju in se podajajo na vodstvene funkcije ali pa v politiko, kjer so potem kot sloni v trgovini s porcelanom - zna biti, da bo zaradi plače....). Zavod z ne zadosti dobrim vodenjem bo slejkoprej začel nazadovati. Tudi državna administracija - imam v mislih ministrstvo za zdravje - ni nič boljša. Tam je ena kopica ljudi z diplomo medicinskega faksa in namesto, da bi zdravili ljudi, so slabi birokrati. Sicer so različni in raznovrstno slabi, ampak mene kot uporabnika zdravstvenih storitev zanima končni učinek. In ta je slab. Poglejte, stalno se govori o dotrajanosti opreme in o tem, da ni nove. Se pa zelo malo govori o tem, da se oprema (tudi, če je nova in če jo slučajno tudi uporabljajo) uporablja samo dopoldne! Sem se imela priliko pogovarjati z zdravniki iz drugih držav - tam diagnostične postopke delajo tudi popoldne v javnih zavodih (ne na koncesijo, v rednem javnem postopku), tako pregledajo več bolnikov, hitreje fakturirajo storitve zavarovalnici in se oprema hitreje ekonomizira. Pri nas zavarovalnica plačuje več dni v bolnišnici, drugje zavarovalnica plačuje manj dni v bolnišnici (ker se diagnostični postopek hitreje odvija). Pa to je samo en primer, kako naš zdravstveni evro ni dobro porabljen. Če grem nazaj na onkološki inštitut - pa saj se iz aviona vidi, da so stvari slabo menedžerirane pa se ljudje še kar sprenevedajo. Zidajo ga deset let! Deset let za gradnjo nečesa - to je razumljivo samo v primerih, ko si ljudje težko od ust otrgajo in zaradi tega bolj počasi zidajo svojo hišo. Ampak samo v takem primeru. V primeru gradnje bolnišnice je pa to neopravičljivo. Deset let gradnje - to pomeni (bom napisala z velikim črkami, ker me editor nekaj zeza) DESET LET SLABOEGA VODENJA PROJEKTA. Slabo vodi projekt tisti, ki tega ne zna. V primeru onokološkega inštituta je to neustrezna ekipa iz ministrstva in inšitituta v zadnjih desetih letih. Pogljemo nekaj kiksov: - velika okna in neustrezne klimatske instalacije za tako velika okna - to so opazili potem, ko je bila hiša že pod streho (te stvari bi morali razrešiti že v projektni nalogi za objekte - drugače obstajajo pravila in smernice, kako se klime delajo v bolnišnicah, samo brati je treba) - vodovodne instalacije, ki nimajo sistema za razkuževanje (velja isto, kar piše en oklepaj prej, če pa tega niso upoštevali prej - kaj za vraga je pa vodstvo projekta počelo v času, ko se je vesoljna Slovenija ukvarjala z mizami - lahko bi, ker miz niso imeli, malo pogledali, v kakšnem stanju je tisti že vrsto let prazen objekt, lahko bi med samo gradnjo čekirali sistem proti bakterijam - ker se o tem govori zadnja leta - pa evidentno niso) - najbolj počasna nabava opreme: v času, ko se je vesoljna Slovenija ukvarjala z operacijskimi mizami - in to je trajalo dve leti! - niso bili pripravljena naročila za OSTALO opremo (ki ni nujno povezana z operacijskimi mizami). Birokrati na ministrstvu bi lahko izdali naročilo za opremo in tudi navedli, da naj bo dobava čez leto dni in da bo plačilo tudi čez določen čas. Ker naša zakonodaja to dopušča. Pa niso. Počakali so, da se je izbralo mize in šele potem so šli v naročanje ostale opreme. To je tako, kot če bi človek kupil sedežno garnituro za svoj dom, potem je pa ne bi mogel uporabljati, ker v bistvu še ni kupil vhodnih vrat! A kdo takole dela svojo hišo! Nihče. In vsa ta nesposbnost vodenja projekta se je potem poskusila zamaskirati s skrivanjem za grde in dobička željne dobavitelje opreme. Saj tista ekipa dobaviteljev operacijskih miz verjetno niso največji humanitarci in ni, da bi človek roko v ogenj dajal za njih, ampak vsega pa tudi oni niso krivi. Ne pasti na finto da je vse padlo zaradi naročanja miz - za to naročanje se skriva desetletna slaba praksa. Ministra Bručana se spominjam izpred petnajstih let, ko je vodil intezivno internistično terapijo. Je bil s srcem pri stvari. Zakaj za vraga je šel v politiko, to so za njega preveliki čevlji. Tudi za dr. Rudolfa je vodenje inšituta odločno preveč zahteven zalogaj in zapomnili si ga bomo po naivnem nasmihanju v kamere.... V sistemih, kjer je častno delovanje še vrednota, bi verjetno ljudje zaradi objektivne odgovornosti dali kakšne odstopne izjave - samo v Sloveniji častno delovanje ni vrednota... Drugače pa se ne strinjam s trditvijo, da smo mi vsi eni mali ljudje in da ne moremo nič narediti. Da se, je pa mukotrpno in hipnih učinkov ne bo. Sama bom začela z e-pisanjem naslavljati vprašanja na kabinet ministrstva za zdravje - ker redno plačujem prispevke in davke in me skladno s tem zanima, kaj država počne za to, da mi zagotavlja zdravstveno varstvo, pod Cc pa bom naslovila še na vse stranke. Ne pričakujem zelo kvalitetnih odgovorov, kar me pa sploh ne bo ustavilo. Smisel tega je, da se naredi en pritisk iz državljanske strani. Vendelina jr.

21. mar 2007 9:59

Lisa, vidim, da podobno razmišljava. Vendelina jr.

21. mar 2007 10:20

Naš prijtelj hodi na kemoterapijo. Rak na pljučih. Ko pove, da bolniki po ure in ure čakajo na hodniku, da nekatere na hodnikih tudi obravnavajo, da se celo zgodi, da kdo ostane brez terapije, ker se nekaj zgodi, se lahko samo zjočeš. In pomisliš, kaj bi naredil z vsemi tistimi, na katere se nanaša pisanje Vendeline.

Da pa morajo bolniki z rakom razmišljat o protestnem shodu, to pa je že tako dno za eno državo, da me je kar groza.

 

Minister Bručan and co. pa nič...

 

Mamamia

 

 

mamamia

21. mar 2007 10:36

Minister Bručan pa se ves čas spretno skriva za razpisnimi roki. Ko je zadnjič izjavil, da se bodo razmere kmalu uredile, sem mislila, da bo rekel v roku 14 dni, pa je spet prestavil zadevo za 4 mesece, ki jo bo potem, kot ponavadi, spet podaljšal, in se ponovno sklical na kak razpisni rok. A ne bi mogla država v tem izjemnem primeru, ki je nacionalna sramota, presekati ta gordijski vozel in urediti zadevo TAKOJ? Minister pa bi po moje moral zaradi takih sramot takoj odstopiti. Sweetie