21. mar 2007 9:59
Moj osnovni državljanski prispevek na kratki rok je, da se bom - če bo le mogoče - odvisno od organizacije - udeležila protesta, ki ga pripravlja društvo onkoloških bolnikov.
Rak je že itak grozna bolezen, v Sloveniji pa se bolnik bolj kot bolezni boji razmer, v katerih ga bodo zdravili.
Sicer pa - kadarkoli ima človek stik z zdravstvom - zlasti, če je sam zdrav, so pa bolni njegovi domači - vidi, da se medicinsko osebje še kar trudi, za tem trudom je pa ena amorfna masa slabe organizacije v zdravstvu. In potem v tistih urah po čakalnicah razmišljaš, kako bi se dalo kaj izboljšati in zakaj za vraga se ne izboljša.
Ena od sistemskih napak je stara vsaj 16 let in gre takole: za direktorje zdravstvenih zavodov kandidirajo zdravniki (včasih je bilo to celo zakonsko določilo, potem so ga sicer odpravili, ampak praksa je pa še vedno taka). Direktor je vedno in povsod menedžerska funkcija, ki zahteva mendežerska znanja (ekonomika, pravo, finance, upravljanje s kadri) in za ta znanja se hodi v šole. Ravno tako, kot se hodi v šole za to, da človek postane zdravnik. Samo, da na medicini ne učijo o tem, kako se vodi zavod. Tako kot na ekonomiji ne učijo, kako se zdravi ljudi. Ko zdravnik postane direktor, ni ne tič ne miš. Svoje medicinsko znanje in veščino izgublja, vodstvenih znanj pa tako ali tako nima in potem se v hodu nekaj uči (sicer mi ni bilo nikoli jasno, zakaj se zdravniki na eni točki odpovejo vsemu znanju in se podajajo na vodstvene funkcije ali pa v politiko, kjer so potem kot sloni v trgovini s porcelanom - zna biti, da bo zaradi plače....). Zavod z ne zadosti dobrim vodenjem bo slejkoprej začel nazadovati. Tudi državna administracija - imam v mislih ministrstvo za zdravje - ni nič boljša. Tam je ena kopica ljudi z diplomo medicinskega faksa in namesto, da bi zdravili ljudi, so slabi birokrati. Sicer so različni in raznovrstno slabi, ampak mene kot uporabnika zdravstvenih storitev zanima končni učinek. In ta je slab. Poglejte, stalno se govori o dotrajanosti opreme in o tem, da ni nove. Se pa zelo malo govori o tem, da se oprema (tudi, če je nova in če jo slučajno tudi uporabljajo) uporablja samo dopoldne! Sem se imela priliko pogovarjati z zdravniki iz drugih držav - tam diagnostične postopke delajo tudi popoldne v javnih zavodih (ne na koncesijo, v rednem javnem postopku), tako pregledajo več bolnikov, hitreje fakturirajo storitve zavarovalnici in se oprema hitreje ekonomizira. Pri nas zavarovalnica plačuje več dni v bolnišnici, drugje zavarovalnica plačuje manj dni v bolnišnici (ker se diagnostični postopek hitreje odvija). Pa to je samo en primer, kako naš zdravstveni evro ni dobro porabljen. Če grem nazaj na onkološki inštitut - pa saj se iz aviona vidi, da so stvari slabo menedžerirane pa se ljudje še kar sprenevedajo. Zidajo ga deset let! Deset let za gradnjo nečesa - to je razumljivo samo v primerih, ko si ljudje težko od ust otrgajo in zaradi tega bolj počasi zidajo svojo hišo. Ampak samo v takem primeru. V primeru gradnje bolnišnice je pa to neopravičljivo. Deset let gradnje - to pomeni (bom napisala z velikim črkami, ker me editor nekaj zeza) DESET LET SLABOEGA VODENJA PROJEKTA. Slabo vodi projekt tisti, ki tega ne zna. V primeru onokološkega inštituta je to neustrezna ekipa iz ministrstva in inšitituta v zadnjih desetih letih. Pogljemo nekaj kiksov:
- velika okna in neustrezne klimatske instalacije za tako velika okna - to so opazili potem, ko je bila hiša že pod streho (te stvari bi morali razrešiti že v projektni nalogi za objekte - drugače obstajajo pravila in smernice, kako se klime delajo v bolnišnicah, samo brati je treba)
- vodovodne instalacije, ki nimajo sistema za razkuževanje (velja isto, kar piše en oklepaj prej, če pa tega niso upoštevali prej - kaj za vraga je pa vodstvo projekta počelo v času, ko se je vesoljna Slovenija ukvarjala z mizami - lahko bi, ker miz niso imeli, malo pogledali, v kakšnem stanju je tisti že vrsto let prazen objekt, lahko bi med samo gradnjo čekirali sistem proti bakterijam - ker se o tem govori zadnja leta - pa evidentno niso)
- najbolj počasna nabava opreme: v času, ko se je vesoljna Slovenija ukvarjala z operacijskimi mizami - in to je trajalo dve leti! - niso bili pripravljena naročila za OSTALO opremo (ki ni nujno povezana z operacijskimi mizami). Birokrati na ministrstvu bi lahko izdali naročilo za opremo in tudi navedli, da naj bo dobava čez leto dni in da bo plačilo tudi čez določen čas. Ker naša zakonodaja to dopušča. Pa niso. Počakali so, da se je izbralo mize in šele potem so šli v naročanje ostale opreme. To je tako, kot če bi človek kupil sedežno garnituro za svoj dom, potem je pa ne bi mogel uporabljati, ker v bistvu še ni kupil vhodnih vrat! A kdo takole dela svojo hišo! Nihče.
In vsa ta nesposbnost vodenja projekta se je potem poskusila zamaskirati s skrivanjem za grde in dobička željne dobavitelje opreme. Saj tista ekipa dobaviteljev operacijskih miz verjetno niso največji humanitarci in ni, da bi človek roko v ogenj dajal za njih, ampak vsega pa tudi oni niso krivi. Ne pasti na finto da je vse padlo zaradi naročanja miz - za to naročanje se skriva desetletna slaba praksa.
Ministra Bručana se spominjam izpred petnajstih let, ko je vodil intezivno internistično terapijo. Je bil s srcem pri stvari. Zakaj za vraga je šel v politiko, to so za njega preveliki čevlji. Tudi za dr. Rudolfa je vodenje inšituta odločno preveč zahteven zalogaj in zapomnili si ga bomo po naivnem nasmihanju v kamere.... V sistemih, kjer je častno delovanje še vrednota, bi verjetno ljudje zaradi objektivne odgovornosti dali kakšne odstopne izjave - samo v Sloveniji častno delovanje ni vrednota...
Drugače pa se ne strinjam s trditvijo, da smo mi vsi eni mali ljudje in da ne moremo nič narediti. Da se, je pa mukotrpno in hipnih učinkov ne bo. Sama bom začela z e-pisanjem naslavljati vprašanja na kabinet ministrstva za zdravje - ker redno plačujem prispevke in davke in me skladno s tem zanima, kaj država počne za to, da mi zagotavlja zdravstveno varstvo, pod Cc pa bom naslovila še na vse stranke. Ne pričakujem zelo kvalitetnih odgovorov, kar me pa sploh ne bo ustavilo. Smisel tega je, da se naredi en pritisk iz državljanske strani.
Vendelina jr.
Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije
