21. mar 2007 12:16
Kristina je napisal/a: |
Ampak Veri!Oprosti, ampak s tabo pa nikakor.Veš, ko sem se odločila za materinstvo, sem se zavedala tudi tega, kaj to s sabo prinese.Zame so moji otroci božji dar in JA, 100% obsojam mamo ki je pustila svojega triletnega sina samega in JA zame je slaba mati.Sem pač starokopitna, ozkogledih nadzorov...pač!
Sicer pa sedaj, dokler še živiš življenje kot ptiček na veji, tega še ne razumeš- meterinsva namreč.
Pa brez zamere
Kristina
Sporočilo je spremenil(a) Kristina dne 21. mar 2007 00:18:27 |
Nobene zamere
, glede življenja kot ptiček na veji, ko si pol leta s pljučnico in noseča, bi sicer imela kaj povedat, ampak ajde, recimo, da tega pa ti ne razumeš, ker verjetno tega nisi doživela...
Ja, se stirnjam, da so otroci "božji dar"
, čeprav ne verjamem v boga, ampak očitno se mu že nisem zdela tako slaba, da mi jih kljub temu je namenil
. Ampak mislim, da
RAVNO OTROKU najbolj škodiš tako, da se vsemu odpoveš, predvsem pa svojim sanjam, "zaradi njih". Ker otroci to vejo. In se počutijo krive. Poznam par takih primerov... Čeprav so oni najmanj krivi pri vsem skup, saj si niso oni zmislili, da jih bomo meli (no, po teoriji od moje sestre si dušica zbere starše, ampak ajde, recimo bolj realistično
)...
Zato se mi zdi, da to ni v redu. Da če si je tako zelo želela biti v bb, je boljše, da je šla za tisti mesec, kot pa da ne bi šla in bila doma depresivna in podzavestno jezna na otroka, ker ji je preprečil njene sanje... Seveda boš rekla, saj nismo jezne na otroke, ampak večina mam, ki se neskončno žrtvuje za otroke in je tako zelo ponosnih na to, to otroku tako ali drugače "meče naprej", ne direktno, pa vendar otrok to čuti...
In zdi se mi, vsaj jaz sem taka, da če bi vedela, da se je moja ljuba mami čisto vsemu, kar si je želela, odpovedala zaradi mene, bi imela nad sabo neskončen pritisk - da moram zdaj vse te žrtve in pričakovanja upravičit... Da se ji bo splačalo... ker jo imam jaz tudi rada, torej je noče razočarat, torej moram bit tako dobra, da se bo vse žrtvovanje splačalo... To je grozen pritisk... pa ne reci, da otroci ne čutijo tako, ker ti povem, da dostikrat tako čutijo, vsaj tako so mi povedali nekateri, ki so se pod tem pritiskom zlomili (zato so pa sploh prišli do mene...)
Tako pa vem, da je moja mami živela življenje približno tako, kot si ga je želela, da smo jo seveda omejevali, kot vsak otrok omejuje starše, ampak da ji nismo preprečili tistih par stvari, ki si jih je pa res želela. In sem ji ful hvaležna, da je šla takrat v Francijo.
Mi smo se meli doma super z očetom, je krasen oči in se res ni mela kaj bat za nas. Pa takrat še ni bilo interneta in telefoni so bili dragi in je bilo tudi dokaj podobno kot v bbju, verjetno, kar se tiče stikov...
Skoraj ne verjamem, da če bi otrok resno zbolel, da ne bi smeli poklicat mame iz bbja... Tega ne verjamem, ker ljudje niso brezčutni! To so posebne okoliščine in sigurno so not klavzule za to.
Pa saj ga ni pustila samega!!! Bog vas ne mara, pa zakaj so mame toliko več vredne kot očetje, jaz bi brez svojega lih znorela, ko sem bila otrok!
Koliko otrok pa živi (celo življenje) samo z mamo? pa se nihče ne zgraža, češ, samo z mamo je!!! Če ga pa mama pusti za 1 sam mesec samo z očetom, je pa vik in krik! Zakaj?
Oče lahko ravno tako dobro poskrbi zanje in seveda sem svojega najljubšega izbrala tako, da mu popolnoma zaupam, da bo poskrbel za najine otroke, ko bojo (kmalu:), tudi če se meni kaj zgodi in me zgazi kak manijak na cesti in tudi če grem za 1 mesec delat v tujino (kar verjetno sploh ne bo moja odločitev, ker je v pogodbi za delovno mesto ta pogoj...)
Zakaj bi se delala tako vsevedno in tako nadsposobno - samo zato, ker sem ženska?
Zakaj bi bilo to, da brezpogojno zaupaš partnerju tudi svojega otroka tako zelo slabo? če si tega ne bi upala, si sploh ne bi upala imet otrok, ker nikoli ne vem, če ne bom šla za en mesec v bolnico in bojo ravno tako revčki sami - po tvoje, če je to, da si z očetom, sam...
Veri
Sporočilo je spremenil(a) Veri dne 21. mar 2007 12:26:19