24. jan 2007 14:13
Prebrala sem vsa sporočila. Posebej me je ganila Frina z mislijo:« Depresija ni bolezen, ki bi jo lahko zdravil z objemanjem dreves, lahko pa nanjo vplivamo s svojim " objemom". Tudi na teh straneh.«
Tudi v naši ožji družini se borimo s to boleznijo in vsemi spremljajočimi dimenzijami, na katere je opozarjala že Frina (stigma, zaposlovanje, zdravstvene komisije….)
Dekle imenujmo Janja. Zbolela pri 23. letih za hudo depresivno motnjo s psihotičnimi simptomi. Po zdravljenju se je postavila na noge, se zaposlila, začela ponovno študirati ob delu, s partnerjem sta si kupila in opremila stanovanje, načrtovala sta otroka. Po štirih letih ambulantnega zdravljenja ji je bila ukinjena terapija. Po osmih letih pa smo jo morali ponovno hospitalizirati z nekoliko spremenjeno diagnozo: ponavljajoča se depresivna motnja s psihotičnimi simptomi. Mnogo je prestala in mi z njo…. ZPIZ ji sedaj izplačuje nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. To ji pripada kot delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti (zaradi posledic bolezni, s pravico do zaposlitve na svojem delu s skrajšanim delovnim časom).
Z Janjim dovoljenjem kopiram opis njene prehojene poti, ki sva jo sestavili skupaj (za drug namen):
»Zaradi svoje bolezni sem imela vseskozi hude težave z zaposlitvijo. Čeprav sem si izredno prizadevala, tudi z dodatnim izobraževanjem, da bi se nekje ustalila, in si zagotovila socialno varnost, mi to ni uspelo. V slabih 10-tih letih sem zamenjala kar 16 delodajalcev (šteto s honorarnim delom). Večino zaposlitvenih možnosti (12) sem izgubila zaradi svojih zdravstvenih težav. Zaradi vsakokratne izredno močne želje, da obdržim posamezno delovno mesto, se je moje zdravstveno stanje slabšalo. Občutila sem napetost, tesnobo in strah. Borila sem se z nespečnostjo, posledično utrujenostjo, z glavoboli, jecljanjem, nevrotičnostjo, slabostjo, bruhanjem... Vsakokrat sem močno shujšala. Povečati je bilo potrebno terapijo, to pa se je odražalo na psihomotoriki – moje reakcije so se upočasnile, kar so kolegi in delodajalci zaznali. Če sem morala za nekaj dni še v bolniški stalež ali v bolnišnico v času poizkusne dobe ali določenega delovnega časa, sem izgubila zaposlitev z različnimi utemeljitvami in izgovori (da bi izgledalo lepše). Le v enem primeru so zapisali, da v preizkusni dobi nisem zadovoljila pričakovanj zaradi počasnosti.
V dveh primerih sta me delodajalca odpustila, ker sta izvedela, kje sem se zdravila. Prvi se je bal škode, ki bi mu jo morebiti lahko povzročila in me je odslovil še v preizkusni dobi. Drugi delodajalec me je po letu pogodbenega dela želel zaposliti za nedoločen čas in me napotil na medicino dela. Ta me je zavrnila, delodajalec, pa mi tudi po vložitvi zahtevka za varstvo pravic, ni hotel obrazložiti vzroka, češ, da ga niso dolžni podati. Dokaze še hranim. Kasneje sem izvedela, da ne smejo zaposlovati ljudi, ki se zdravijo na psihiatriji.
Po vsakokratni izgubi zaposlitve sem se morala »sestavljati« na novo, svojci pa so se trudili dvigovati mojo samopodobo zaradi nedoseganja osebnih ciljev in me motivirali, da sem zopet začela pisati prošnje,…. Kot v začaranem krogu sem se vrtela v zame negativnih stresnih situacijah: finančna odvisnost od partnerja in staršev, neprijetni razgovori zaradi težav s komunikacijo (pojecljavanje ob tremi), čakanje odgovorov, razočaranja ob prejetih negativnih, privajanje na novo delavno sredino , odpustitve…. Bolezen mi je pretrgala in preprečila nadaljnji študij….. S partnerjem sva se zavestno odpovedala otroku zaradi moje bolezni. Imam šoferski izpit, pa ne vozim, da ne bi ogrožala drugih udeležencev v prometu zavedujoč se svoje diagnoze bolezni
Od dec. 2001 (po drugi hospitalizaciji) sem nezaposlena. Status delovnega invalida ll. kategorije sem dobila okt.2002. V izvedenskem mnenju te odločbe piše: »Po pregledu medicinske dokumentacije in osebnem pregledu zavarovanke menimo, da bi zavarovanka glede na svojo mladost in svoje sedanjo zdravstveno stanje še bila sposobna za skrajšano 4-urno delo.« Ker sem bila takrat že nezaposlena in ker razpisov za polovični delovni čas praktično ni, oziroma so bolj izjema kot pravilo, so od tedaj dalje moje zaposlitvene možnosti še manjše. Izredno rada bi se zaposlila. Po izkušnjah, ki pa jih imam, menim, da zaenkrat nimam možnosti, da bi na delovnem mestu (če bi ga sploh dobila) obstala, čeprav bi v okviru svojih zdravstvenih zmožnosti delala odgovorno in vestno. Moje zdravstvene težave se namreč še pojavljajo (v milejši obliki in zelo redko – ob stresni situaciji) Tudi stigma do ljudi, ki se zdravijo na psihiatriji, je še prevelika. Želje in realnost se žal razlikujejo in izključujejo. »
Nelly