Depresija

19. feb 2007 22:25

Jaz le trdim, da se v večini primerov ti t.z. depresivci do patološkega stadija sterajo sami, ko najdejo pač nek razlog, da se lahko samopomilujejo in intenzivno sovražijo ta "krivični svet". Seveda v nekem odstotku primerov zabredejo tako daleč, da ne znajo, ne morejo več nazaj, zato se pač vdajo. Temu jaz pravim "nemoč bivanja"! (Po zakonu naravne selekcije so to slabiči, ki naj svojih genov ne bi prenašali na potomstvo.) Naj se sliši kakorkoli, za takšne je pač najbolje, da se poslovijo. Dalajlama je v nekem intervijuju nekoč dejal, da sta na svetu le dve vrsti ljudi: tisti ki rinejo v bolezen in tisti, ki se od nje odvračajo. Meni življenje to ves čas potrjuje. Zato pa poudarjam: ključna v življenju človeka je nenehna samokultivacija, samokonstitucija subjekta, integracija lastne osebnosti. Če se v to smer hote in zavestno ne trudimo, se z nami samodejno godi ravno nasprotno od prej naštetega! lp auachiuaua

19. feb 2007 22:28

kobra 1 je napisal/a:

Jernej, škoda besed in izgubljanja energije zaradi tistih, ki ne razumejo in ne bodo razumeli dokler jih ne doseže lastna izkušnja njih samih ali njim dragih.[deteljica] kobra 1

kobrca z marsa, da ne boš preglasna, ti lahko zaupam, da imam z dotično problematiko še kako pristne izkušnje. tako da se zvij v klobčič in sikaj v svoj rep! ok? auachiuaua

19. feb 2007 22:29

Jernej, če je dobvala pomoč drugačno, kot jo predvideva sporni pisec, mogoče pa ni bila pravilna zanjo in bi ji bolj koristila kakšna druga, ki je ni dobila, ker ni imela pravih ljudi okrog sebe. Saj si sam priznal, da ji terapija očitno ni koristila. Malo za šalo malo pa tudi zares. Kaj se pa gremo? Saj pri depresiji ni pravila, ne kaj jo povzroči, ne kaj jo ozdravi, ne kakšna terapija je za koga najbolj primerna. Če bi bila vsaka izkušnja enega uporabna za drugegea, ja, kaj pa je potem sploh problem? zoja1

19. feb 2007 22:37

[citat=--zoja1--]Veste, mama, ki ni nikoli zadovoljna z uspehom svojih otrok, ki jih vedno primerja s sosedovimi, moža z možmi svojih prijateljic in svojo hišo ter avto s sosedovim, je največkrat potencialni kandidat za kakšno bolezen, ne nujno ravno za depresijo. Zoja1, iz družinskih izkušenj ti lahko povem, da so prej otroci take mame (ne govorim o svoji mami) potencialni bolniki, ker se celo življenje trudijo, da bi dobili potrditev in pohvalo z njene strani (ponavadi je ne oz. jo dobijo posthumno), da bi se ji dokazali. Zato se s polno paro in vnemo ženejo, delajo noč in dan da bi nekaj dosegli - do izčrpanja in ravno to izčrpanje, poleg dodatnih "zunanjih" faktorjev (lahko) privede v depresijo, ko je človek brez moči za karkoli. Enostavno si ne more in ne zna sam pomagat. Pri nas se je to končalo na najslabši možen način. Teja Sporočilo je spremenil(a) teya84 dne 19. feb 2007 22:39:14

19. feb 2007 23:28

Težko si predstavljam učinke terapije najboljšega strokovnjaka, če tvoje zdravljenje in nadzor nad zdravnikom opravlja tak Aua*. Še večji učinek ima na potek zdravljenja tak Aua*, ki se običajno pojavi dot šef, zakonski partner, sosed , znanec ali celo prijatelj.

In tako gredo ljudje raje v smrt kot pa na zdravljenje lastne lenobe, kajne.

V tej temi je toliko koristnih linkov, toliko razumljivih pojasnil, da nekaterih besed, ki so bile prej napisane, človek, ki razume samo slovensko, ne bi smel zapisati.

O depresiji so kompetentni pisati predvsem psihiatri in psihologi, ki se na to spoznajo, mi pa smo samo avtorji , ki imamo zgolj mnenje.

Frina

19. feb 2007 23:33

Me prav zanima, če boste vsi tisti, ki zagovarjate teorijo, da se človek sam spravi v depresijo, svoji mami, sestri ... takrat rekli: Jah, saj si sama kriva. Ne smili se sama sebi in se spravi v red! Mhmmmm ... my ass ... jessy6

20. feb 2007 7:14

Ja jessy6, na koncu pa ji je treba primazat še klofuto. Konec koncev pa je brez veze, da polemiziramo o tem, saj kdor ni dal tega skozi, niti približno ne ve kako je človeku, ko ga ta bolezen (beri lenoba) doleti. Pa brez zamere Aua* LP! fakin712

20. feb 2007 8:07

O, joj, auachiauaua, tole je bil pa zelo nizek udarec za vse bolnike. Praviš, da imaš izkušnje s takšnimi bolniki. Ja, to ti pa verjamem! Kdorkoli že živi s teboj ali v tvoji bližini, mislim, da lahko res postane depresiven. Sicer ti pa želim, da maksimalno uživaš v svojem življenju! Lep pustni dan vsem in veliko se smejte! mestnac2

20. feb 2007 9:46

Depresija ne diskriminira. Lahko zadane uspešne, lepe, grde, lene, neumne, pametne, z nizko samposodobo, z visoko samopodobo, osamljene in tiste, ki so v srečni zvezi... vedno obstaja verjetnost, da se na eni točki stvari v enem trenutku ne bodo zložile dobro in takrat bo udarila depresija. Nihče si ni sam kriv, da je zbolel za depresijo (a si je kdo sam kriv, da ima raka - tega neobeden ne reč, ker to ni politično korektno, medtem ko pri depresiji se pa kar krivda išče....), ima pa vsak, ki zboli možnost, da se motivira in trudi, da bo ozdravel - ali pa se temu odpove. Vsakemu bolniku z neko fiziološko boleznijo (kardiovaskularno, raki, sladkorne, karkoli pač) zdravnik lepo pove, da bo treba na dieto, spremenit življenjske navade ipd - in od tu naprej ima vsak pravico, da se odloči, ali bo temu režimu sledil - ali pa ne. Saj se ne da nikogar prisiliti. Z depresijo je isto: samo, da tam zgolj z dieto kakšnega hudega učinka ni, je treba čistiti po mentalnih labirintih in to je hudičevo težko in lažje se je pred tem skrivati in bloditi po breznu. Saj je v osnovi lažje hoditi po dnu brezna, kot pa plezati po strmi steni nazaj gor.... Se mi pa zdi, da je na Slovenskem v osnovi težko sprejeti koncept odgovornosti: v smislu, da vsak prevzame odgovornost za tisto, kar je naredil in za tisto, kar je opustil. Na Slovenskem se tako išče razloge za neuspeh v drugih - in to počnejo ljudje že takrat, ko so formalno še zdravi (sama sem kake štiri mesece semle posredovala en članek na to temo). Zdaj, če s tako etiko transferja odgovornost nekdo zboli - bo pač imel daljšo pot pobiranja nazaj. Vendelina jr.

20. feb 2007 9:52

Hvala Saša! Za ostale "frfotajoče koklje" (pa brez zamere spoštovane dame), pa še dodatno pojasnilo, ki jim bo morda le omogočilo razumevanje: Klofuta je bila v tem primeru vsekakor mišljena bolj metaforično, kot nek moment streznitve in pridobitve osebkove pozornosti, da svoj pogled iz temačnih globin svoje notranjosti zopet preusmeri navzven. Da ga potegnemo iz njegove negativne introvertiranosti, ter ga pošljemo spet nazaj, le da s pozitivno naravnanostjo, razrešit svoje notranje konflikte, razčistit sam s sabo. Kajti noben terapevt ne more tega narediti namesto njega. Če se izkaže za potrebno, mu lahko v ta namen tudi dejansko eno primažemo, enako kot otroku, ki histerira v ekstrem in prosi za mejo. Temu se strokovno reče "pedagoška klofuta" in je bila dolgo časa relevanten vzgojni ukrep. (Če pogledamo obnašanje današnje pamžerije v vrtcih in šolah, nam je lahko hitro jasno, kam nas je pripeljala "nova, "nerepresivna", demokratična pedagogika". Pamž lahko malodane učitelju reče karkoli, mu tudi eno primaže, učitelj pa skoraj glasu ne sme povzdigniti... samo mimogrede) Naj svojo tezo povzamem še v enem, upam dovolj razumljivem, stavku: Če človek konstantno in kontinuirano komunicira sam s seboj ter skrbi za lastno mentalno higieno (samokultivacija!!!), se mu praktično ne more zgoditi, da bi zašel v patološki stadij depresije. Če pa mu nekako ustreza vloga žrtve, da lahko na ta račun svoji okolici krade pozornost, energijo in izsiljuje empatijo, ter tako nenadzorovano zdrkne čez rob patološkega, je spet samo ON sam ta, ki se lahko odloči in nato spravi nazaj. Seveda obstajajo zelo različne metode strokovne pomoči, ampak NOBENA ne more biti učinkovita, dokler se osebek v sebi ne odloči, da želi nazaj. Eni se ne odločijo priti nazaj, raje gredo še korak naprej, v večno temo. Tudi prav. Nihova avtonomna odločitev. lp auachiuaua