Depresija

19. feb 2007 23:33

Me prav zanima, če boste vsi tisti, ki zagovarjate teorijo, da se človek sam spravi v depresijo, svoji mami, sestri ... takrat rekli: Jah, saj si sama kriva. Ne smili se sama sebi in se spravi v red! Mhmmmm ... my ass ... jessy6

20. feb 2007 7:14

Ja jessy6, na koncu pa ji je treba primazat še klofuto. Konec koncev pa je brez veze, da polemiziramo o tem, saj kdor ni dal tega skozi, niti približno ne ve kako je človeku, ko ga ta bolezen (beri lenoba) doleti. Pa brez zamere Aua* LP! fakin712

20. feb 2007 8:07

O, joj, auachiauaua, tole je bil pa zelo nizek udarec za vse bolnike. Praviš, da imaš izkušnje s takšnimi bolniki. Ja, to ti pa verjamem! Kdorkoli že živi s teboj ali v tvoji bližini, mislim, da lahko res postane depresiven. Sicer ti pa želim, da maksimalno uživaš v svojem življenju! Lep pustni dan vsem in veliko se smejte! mestnac2

20. feb 2007 9:46

Depresija ne diskriminira. Lahko zadane uspešne, lepe, grde, lene, neumne, pametne, z nizko samposodobo, z visoko samopodobo, osamljene in tiste, ki so v srečni zvezi... vedno obstaja verjetnost, da se na eni točki stvari v enem trenutku ne bodo zložile dobro in takrat bo udarila depresija. Nihče si ni sam kriv, da je zbolel za depresijo (a si je kdo sam kriv, da ima raka - tega neobeden ne reč, ker to ni politično korektno, medtem ko pri depresiji se pa kar krivda išče....), ima pa vsak, ki zboli možnost, da se motivira in trudi, da bo ozdravel - ali pa se temu odpove. Vsakemu bolniku z neko fiziološko boleznijo (kardiovaskularno, raki, sladkorne, karkoli pač) zdravnik lepo pove, da bo treba na dieto, spremenit življenjske navade ipd - in od tu naprej ima vsak pravico, da se odloči, ali bo temu režimu sledil - ali pa ne. Saj se ne da nikogar prisiliti. Z depresijo je isto: samo, da tam zgolj z dieto kakšnega hudega učinka ni, je treba čistiti po mentalnih labirintih in to je hudičevo težko in lažje se je pred tem skrivati in bloditi po breznu. Saj je v osnovi lažje hoditi po dnu brezna, kot pa plezati po strmi steni nazaj gor.... Se mi pa zdi, da je na Slovenskem v osnovi težko sprejeti koncept odgovornosti: v smislu, da vsak prevzame odgovornost za tisto, kar je naredil in za tisto, kar je opustil. Na Slovenskem se tako išče razloge za neuspeh v drugih - in to počnejo ljudje že takrat, ko so formalno še zdravi (sama sem kake štiri mesece semle posredovala en članek na to temo). Zdaj, če s tako etiko transferja odgovornost nekdo zboli - bo pač imel daljšo pot pobiranja nazaj. Vendelina jr.

20. feb 2007 9:52

Hvala Saša! Za ostale "frfotajoče koklje" (pa brez zamere spoštovane dame), pa še dodatno pojasnilo, ki jim bo morda le omogočilo razumevanje: Klofuta je bila v tem primeru vsekakor mišljena bolj metaforično, kot nek moment streznitve in pridobitve osebkove pozornosti, da svoj pogled iz temačnih globin svoje notranjosti zopet preusmeri navzven. Da ga potegnemo iz njegove negativne introvertiranosti, ter ga pošljemo spet nazaj, le da s pozitivno naravnanostjo, razrešit svoje notranje konflikte, razčistit sam s sabo. Kajti noben terapevt ne more tega narediti namesto njega. Če se izkaže za potrebno, mu lahko v ta namen tudi dejansko eno primažemo, enako kot otroku, ki histerira v ekstrem in prosi za mejo. Temu se strokovno reče "pedagoška klofuta" in je bila dolgo časa relevanten vzgojni ukrep. (Če pogledamo obnašanje današnje pamžerije v vrtcih in šolah, nam je lahko hitro jasno, kam nas je pripeljala "nova, "nerepresivna", demokratična pedagogika". Pamž lahko malodane učitelju reče karkoli, mu tudi eno primaže, učitelj pa skoraj glasu ne sme povzdigniti... samo mimogrede) Naj svojo tezo povzamem še v enem, upam dovolj razumljivem, stavku: Če človek konstantno in kontinuirano komunicira sam s seboj ter skrbi za lastno mentalno higieno (samokultivacija!!!), se mu praktično ne more zgoditi, da bi zašel v patološki stadij depresije. Če pa mu nekako ustreza vloga žrtve, da lahko na ta račun svoji okolici krade pozornost, energijo in izsiljuje empatijo, ter tako nenadzorovano zdrkne čez rob patološkega, je spet samo ON sam ta, ki se lahko odloči in nato spravi nazaj. Seveda obstajajo zelo različne metode strokovne pomoči, ampak NOBENA ne more biti učinkovita, dokler se osebek v sebi ne odloči, da želi nazaj. Eni se ne odločijo priti nazaj, raje gredo še korak naprej, v večno temo. Tudi prav. Nihova avtonomna odločitev. lp auachiuaua

20. feb 2007 9:58

Vendelina jr. je napisal/a:

... je treba čistiti po mentalnih labirintih in to je hudičevo težko in lažje se je pred tem skrivati in bloditi po breznu. Saj je v osnovi lažje hoditi po dnu brezna, kot pa plezati po strmi steni nazaj gor.... Vendelina jr.

Vandelina, odlično zapisano! ***** Kar pišeš v zadnjem odstavku, drži tudi širše, ne le v okviru slovenskega nacionalnega karakterja. Po moje je to kar splošna človeška naravnanost, predvsem duhovno nižje razvite večine. lp auachiuaua

20. feb 2007 10:49

Prejšni prispevek sem popravljala,pa sem ga izgleda tako temeljito,da sem ga izbrisala.Točno tako ne bom znala več napisati,je bilo pa nekako tako.

Skoraj v celoti se strinjam z auachiuaua .Ne govorim na pamet ali iz kakšnih izkušenj,ki sem jih videla pri sosedu.Je pa to verjetno za večino nesprejemljivo,ker se nam pač bližnji smilijo.Tu usmiljenje nima prostora,ampak samo trdo delo na sebi,kot je napisala Vendelina.Suicidalnost in depresija........mogoče bi bilo dobro,da si kdo kaj prebere na to temo,preden popljuva človeka,ki je z svojim člankom povedal to,kar je res.

Saša Sporočilo je spremenil(a) vemves dne 20. feb 2007 10:51:58

20. feb 2007 11:38

Tudi jaz sem podobno napisala že nekje na začetku pa je sledil plaz podobnih temu, kako nič ne vem in naj ne pametujem! Da slišiš kako nekdo narobe igra klavir ni treba, da ga znaš igrati tudi ti - dovolj je, da znaš prisluhniti. lp, vanjatajnsek

29. okt 2007 13:36

V mojem življenju je prav malo,

kar bi me res osrečevalo,

moj položaj je pravo breme,

ker vse delo čaka mene.

Vsak dan je na vrsti kuha,

mar naj rečem:primaruha ?

Perem,snažim,tudi likam,vmes pa marsikaj "poflikam".

Zjutraj pač je direndaj,ko vsak išče kje je kaj.

Dela je povsod obilo,a redko čaka me plačilo.

Če pa včasih kaj zapišem

in kaj lepega narišem,

sem takoj vesele volje,

ker počutim se spet bolje.

Zato me žalost ne premaga:

kar znam-živeti mi pomaga. 

 

Vesna Leben

29. okt 2007 13:43

 sončka, si pa sama nariši. kobra 1