Depresija

19. feb 2007 18:31

Glede na tisto, kar sem brala v prilogi, ki sem jo prej omenjala, je avačivava (naj mi oprosti, ampak preden jaz napišem vse tiste  uje in chiuje......) malce grobo in direktno zarezal v sredo tarče. Sicer se ne strinjam povsem z njim, pač nisem tip, ki bi tako grobo lahko kaj rekla, ampak zelo daleč od resnice pa ni. Govorim iz izkušenj v lastni hiši, ker imamo človeka, ki ga muči depresija in je tudi že obiskoval psihiatra. In se je prvič začel zavedati svoje težave tisti trenutek,  ko sem mu rekla, da ima težavo in da potrebuje strokovno pomoč, ne pa usmiljenja vseh nas, ki ga obkrožamo. Seveda ni nujno, da je z vsemi potrebno ukrepati, kot pravi avačivava, ker so tudi bolniki z depresijo različni ljudje in se z boleznijo srečajo iz različnih razlogov, ampak z nekaterimi je treba delati energično in ne zgolj v rokavicah, da jim na koncu lahko pomagamo.

Nimam v mislih energičnosti Rugljevega tipa, ker mi njegov način nikakor ni povšeči, čeprav je verjetno nekaj tudi takšnih, ki jim samo tak način pomaga. To je to - različni smo si in zato tudi potrebujemo različne oblike pomoči, vrag je ponavadi v tem, ko se strokovnjaki včasih lovijo, kaj je za koga najbolj primerno, bolniku pa se v tem času stanje slabša.

 

Mamamia

mamamia

19. feb 2007 19:08

Mama, pri nas je praksa klinične psihologije še vedno uklenjena v prastare vzorce, po katerih je vsak obravnavani subjekt že apriori prepoznan kot patološki primer - torej, bolnik. Večina "depresivcev" so navadne lene, samopomilujoče zgube, jezne na cel svet, ki z jadikovanjem kradejo soljudem energijo, ter izsiljujejo empatijo, oz. sočutje. Res obstajajo tudi resni bolniki, ampak ti rabijo vse kaj drugega kot antidepresive in zaprt oddelek v Polju ali neke šarlatanske new-age priročniške pisune tipa S. Grohar... lp auachiuaua

19. feb 2007 21:04

Res se tudi jaz nekoliko strinjam z auachiuava. Poznam kar nekaj depresivnih ljudi, ki so bili tudi pred izbruhom zankov bolezni že nekoliko "bolni". Saj vidni znaki ne pridejo kar čez noč, pa pa enkrat, ko je tega že dalj časa preveč. Značajsko so taki velikokrat taki ljudje bolj kot ne nevoščljivi, privoščljivi, želijo biti vedno in povsod v ospredju in vedno vidijo sebe v položaju, ki ga imajo drugi, oni pa ne. Pa jim bi lahko dal vse, kar imajo drugi, pa bi še vedno bili taki. Saj nekaj je pa v genih, vsega ne moreš spremeniti, tudi če se zavedaš svojih napakl Vsi jih imamo, ali ne? Z rojstvom dobiš neke predispozicije, če jim daš še dodatno injekcijo s svojim načinom življenja in razmišljanja, je to potem to. Kar vsak naj oceni ljudi, ki jih pozna in i so zboleli za depresijo. Skoraj gotovo so imeli značilnosti, ki jih tudi pred boleznijo nekateri niso sprejemali prav z odobravanjem. Večkrat zbolijo ženske. Morda tudi zato, ker smo ponavadi bolj kritične do otrok, do moža, do sodelavcev, do imetja drugih itd. Veste, mama, ki ni nikoli zadovoljna z uspehom svojih otrok, ki jih vedno primerja s sosedovimi, moža z možmi svojih prijateljic in svojo hišo ter avto s sosedovim, je največkrat potencialni kandidat za kakšno bolezen, ne nujno ravno za depresijo. Jaz nič ne vsiljujem svojega mnenja drugim, ne obsojam mnenj drugih, povem pač tako, kot mislim jaz. zoja1

19. feb 2007 21:37

auachiuaua je napisal/a:

Jaz osebno bi depresivcem kvečjemu kakšno primazal. Primarno gre za pozo - kako sem jaz bogi... auachiuaua

To ti povej moji znanki, ki se je naredila samomor zaradi depresije. Neuspela poza? Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

19. feb 2007 22:21

 

Jernej, škoda besed in izgubljanja energije zaradi tistih, ki ne razumejo in ne bodo razumeli dokler jih ne doseže lastna izkušnja njih samih ali njim dragih.

kobra 1

19. feb 2007 22:25

Jaz le trdim, da se v večini primerov ti t.z. depresivci do patološkega stadija sterajo sami, ko najdejo pač nek razlog, da se lahko samopomilujejo in intenzivno sovražijo ta "krivični svet". Seveda v nekem odstotku primerov zabredejo tako daleč, da ne znajo, ne morejo več nazaj, zato se pač vdajo. Temu jaz pravim "nemoč bivanja"! (Po zakonu naravne selekcije so to slabiči, ki naj svojih genov ne bi prenašali na potomstvo.) Naj se sliši kakorkoli, za takšne je pač najbolje, da se poslovijo. Dalajlama je v nekem intervijuju nekoč dejal, da sta na svetu le dve vrsti ljudi: tisti ki rinejo v bolezen in tisti, ki se od nje odvračajo. Meni življenje to ves čas potrjuje. Zato pa poudarjam: ključna v življenju človeka je nenehna samokultivacija, samokonstitucija subjekta, integracija lastne osebnosti. Če se v to smer hote in zavestno ne trudimo, se z nami samodejno godi ravno nasprotno od prej naštetega! lp auachiuaua

19. feb 2007 22:28

kobra 1 je napisal/a:

Jernej, škoda besed in izgubljanja energije zaradi tistih, ki ne razumejo in ne bodo razumeli dokler jih ne doseže lastna izkušnja njih samih ali njim dragih.[deteljica] kobra 1

kobrca z marsa, da ne boš preglasna, ti lahko zaupam, da imam z dotično problematiko še kako pristne izkušnje. tako da se zvij v klobčič in sikaj v svoj rep! ok? auachiuaua

19. feb 2007 22:29

Jernej, če je dobvala pomoč drugačno, kot jo predvideva sporni pisec, mogoče pa ni bila pravilna zanjo in bi ji bolj koristila kakšna druga, ki je ni dobila, ker ni imela pravih ljudi okrog sebe. Saj si sam priznal, da ji terapija očitno ni koristila. Malo za šalo malo pa tudi zares. Kaj se pa gremo? Saj pri depresiji ni pravila, ne kaj jo povzroči, ne kaj jo ozdravi, ne kakšna terapija je za koga najbolj primerna. Če bi bila vsaka izkušnja enega uporabna za drugegea, ja, kaj pa je potem sploh problem? zoja1

19. feb 2007 22:37

[citat=--zoja1--]Veste, mama, ki ni nikoli zadovoljna z uspehom svojih otrok, ki jih vedno primerja s sosedovimi, moža z možmi svojih prijateljic in svojo hišo ter avto s sosedovim, je največkrat potencialni kandidat za kakšno bolezen, ne nujno ravno za depresijo. Zoja1, iz družinskih izkušenj ti lahko povem, da so prej otroci take mame (ne govorim o svoji mami) potencialni bolniki, ker se celo življenje trudijo, da bi dobili potrditev in pohvalo z njene strani (ponavadi je ne oz. jo dobijo posthumno), da bi se ji dokazali. Zato se s polno paro in vnemo ženejo, delajo noč in dan da bi nekaj dosegli - do izčrpanja in ravno to izčrpanje, poleg dodatnih "zunanjih" faktorjev (lahko) privede v depresijo, ko je človek brez moči za karkoli. Enostavno si ne more in ne zna sam pomagat. Pri nas se je to končalo na najslabši možen način. Teja Sporočilo je spremenil(a) teya84 dne 19. feb 2007 22:39:14

19. feb 2007 23:28

Težko si predstavljam učinke terapije najboljšega strokovnjaka, če tvoje zdravljenje in nadzor nad zdravnikom opravlja tak Aua*. Še večji učinek ima na potek zdravljenja tak Aua*, ki se običajno pojavi dot šef, zakonski partner, sosed , znanec ali celo prijatelj.

In tako gredo ljudje raje v smrt kot pa na zdravljenje lastne lenobe, kajne.

V tej temi je toliko koristnih linkov, toliko razumljivih pojasnil, da nekaterih besed, ki so bile prej napisane, človek, ki razume samo slovensko, ne bi smel zapisati.

O depresiji so kompetentni pisati predvsem psihiatri in psihologi, ki se na to spoznajo, mi pa smo samo avtorji , ki imamo zgolj mnenje.

Frina