Oh te tašče

24. sep 2008 11:09

hehe, zoja, pri meni ni tako, jaz sem glede tega čisto nevtralna, takih stvari ne jemljem kot vtikavanje, pri obeh jemljem pripombe enako, itak vem, da sama poznam svojo hči najboljše, tak da mi to ne gre kaj dosti do živega: moja mami oblači tamalo eno plast manj kot jaz, moja tašča eno plast več kot jaz. To me ne moti, mala bo že preživela, mogoče ji bo kdaj malo vroče ali jo bo malo zeblo (lahko tudi ko jo bom oblačila jaz...), ampak ni take hude razlike, da bi ji bilo kaj hudega, umrla od tega ne bo;). Če je huda vročina, recimo je zunaj 35 stopinj, pa ji da tašča termo štumfke gor, ji jih pač snamem, ko prideva za prvi ovinek, pa je;) Dokler je pri njej, pa jo lahko oblači po svoje, saj ni toliko tam, da bi ji to lahko kaj strašno škodovalo:) Za take malenkosti se ne kregam, so dobri odnosi bolj pomembni. In pa to, da imajo tudi babice občutek, da so pri njih one glavne in da jih ne komandiram non stop, kako kaj morajo. Navsezadnje so vsi njihovi otroci preživeli... Bi se pa na smrt skregala, če bi mi jo vozili v avtu neprivezano oz. brez stolčka. Ker to pa je smrtno nevarno in je enkrat dovolj, da je izgubim svojega otroka, česar nisem pripravljena tvegat in nihče nima te pravice, da da to na kocko. Pa povem, da se punčkam briše ritko od spredaj nazaj, ker je to tudi važno, da se kaj ne okuži. Ne bom pa zdaj težila, da jo narobe oblači, recimo. Saj mala ve, da jo mami oblači tako, kot sva navajeni in gre sicer res najhitreje, pri drugih pa se morajo vsi skup malo bolj potrudit in mala malo mrgodi včasih, ampak se mi to ne zdi noben problem, če se 5 min. dlje oblači. Saj jo bojo v vrtcu tudi drugače, naj se navadi na različne načine. Ne kompliciram, kaj ji dajo jest, saj ni na nič alergična in je stara že 1 leto. Lahko ji dajo kupljeno ali domačo hrano in poskrbim, da jo pripeljemo tako, da lahko tam je kosilo, kadar pride na obisk, ker vem, da tašči to veliko pomeni, da ji da za jest. Sicer se večina stvari da rešit s kompromisi: lahko ji da jest pred kosilom, ampak ne sladkarij, lahko pa sadje ali jogurt kadarkoli želi, lahko ji da sladkarije, samo po kosilu, ne namesto njega,... Lahko ji da za pit sok, ampak iz kozarčka, v flaški pa naj ima samo vodo ali nesladkan čaj. Da je nek red in smo vsi zadovoljni. Ne bi si pa želela, da bi mi tašča vsak dan kuhala, da bi mi prala perilo ali pospraljala, da bi mi pomagala pri majhnih otrocih, niti da bi se vsak dan videli. Je pa res, da se že od začetka nisem počutila kot naj bi se počutile mlade mamice: prestrašene in negotove, ali delajo prav,... Meni se je zdelo vse skup strašno lahko in sploh ne tako naporno, kot so mi prej govorili. Tako da sem prej mislila, da res rabiš ogromno pomoči, ker so me ves čas v to prepričevali, zdaj pa vidim, da super shajam brez in nam nič ne manjka... Sem pa ugotovila, da te včasih prepričujejo tudi zato, ekr si sami to želijo, hehe. In potem je hecno, ko te nekdo prepričuje, da sam ne zmoreš in da rabiš pomoč, tebi gre pa vse super... Rada imam svojo svobodo in čas še za druge ljudi, ker jih je veliko, ki jih imam rada in imajo radi mene in našo družinico... Škoda bi mi jih bilo izgubit zaradi vljudnosti ali strahopetnosti. Veri

24. sep 2008 11:44

Veri je napisal/a:

Je pa res, da se že od začetka nisem počutila kot naj bi se počutile mlade mamice: prestrašene in negotove, ali delajo prav,... Meni se je zdelo vse skup strašno lahko in sploh ne tako naporno, kot so mi prej govorili. Veri

Haha, meni so to govorili za drugega otroka: pa dva bosta v plenicah??? Tako majhna razlika (dve leti, halo?!?), pa toliko pranja, kako ti bo težko ... Meni se je z dvema zdelo še lažje kot samo z enim (tako da Veri, vse bo še lažje :) ) Atina

24. sep 2008 11:49

Hehe, super! Saj se sploh ne bojim;) Bo še manj razlike (1,5 let) in mi tudi že tašča in drugi razlagajo, da z dvema malima bom pa res rabila pomoč in to ogrooomno pomoči, da je to čisto drugače kot z enim (prej so mi pa govorili, kako je največja razlika med 0 in 1), samo zdaj že vem, pa jih ne jemljem resno. Se nasmejem, pa rečem: "Ja saj bomo kmalu videli." In ko se mala rodi, se ne bom več pustila prepričevat, da nekoga rabim zraven, če ga ne;) Veri

17. maj 2010 20:31

Naj še jaz pristavim svoj lonček.Sem tista,ki je pred več kot letom dni pisala kakšne težave imam s taščo,ki mi je nemalokrat grozila tudi s smrtjo.Tako zelo navezana na svojega sina in trdno prepričana,da zanj ni nobena prava.Po tistem sva še enkrat navezali stike in končali za vedno zaradi njenega zlobnega jezika in zato ker je vse moje besede obrnila zlonamerno in jih pripovedovala drugim.Samo primer,ko je bil moj tako zelo prehlajen,da sem mu seveda svetovala naj ostane doma,da se pozdravi a je je rekel,da ima preveč dela v službi in ni šans,da je odsoten pa še pri plači se pozna,če bo na bolniški.Ko sva se slučajno srečale v trgovini,me je povprašala o sinovem zdravju in zakaj seveda ni na bolniški.Povedala sem ji,da ima ogromno dela in da na bolniško noče tudi zato ker bo slabša plača.In kaj je prišlo iz njenih ust?Da ga imam pod nadzorom in ga ne pustim na bolniško,ker bo potem premalo denarja prinesel MENI. To je bila zares pika na i. Odločila sem se prekiniti stike,med tem sva si že uredila stanovanje pri moji babici in se imava super. Med tem časom se je od tašče odselila tudi njena hčer,ker sta se sprli in je zdaj sama. Moj fant jo seveda obišče 1krat do 2krat mesečno ali po potrebi,če ga kaj potrebuje in tega seveda ne nasprotujem,ker se zavedam,da je kljub temu njegova mama in dokler se midva razumeva(naj dodam,da je zlat fant in me spoštuje)se mi zdi prav,da jo obišče pa naj je kakršnakoli že. Seveda je zdaj spremenila mnenje o meni in ji je žal predvsem zato ker se je odselila tudi njena hči z otrokom,ampak sem vseeno mnenja,da je boljše tako kot je,da nimava nikakršnih stikov,ker sva si vedno skočili v lase. Delava na naraščaju in sem bila po prepiru mnenja,da ne bom dovolila,da sploh vidi najinega otroka pa sem vseeno prišla do zaključka,da to ne bi bilo fer do mojega fanta.Ne bom imela proti,ko bo vzel otroka in šel na obisk k svoji mami in mislim,da bom takrat tudi sama morala vzpostaviti stik že zaradi svojega otroka,ki bi se mu zdelo čudno,da nikoli ne obiščem njegove babice.Ampak do takrat je še čas in se zdaj s tem ne bom obremenjavača.Sem pa prepričana,da tako blizu nje kot sem bila,ne bom nikoli,ker tega tudi dopustila ne bom. Skratka vse se je dobro končalo,ko sva šla na svoje in živiva na svojem. Tašči sem odpustila,čeprav njenih besed ne bom pozabila.Sem pa vseeno ponosna na fanta,ki je ohranil vez z njo,čeprav je tudi že razmišljal,da bi prekinil vse stike z njo saj je bilo na trenutke nevzdržno tudi zanj.In želim si,da bi moji otroci enako spoštovali mene,seveda do neke mere,tudi,če ne bom hotela razumeti,zakaj so si izbrali to osebo za svojo sopotnico. Vsekakor pa upam,da bom sprejela tamladga ali tamlado pa kakršnakoli že bosta LEP POZDRAV VSEM SKUPAJ IN PREDVSEM VAM ŽELIM,DA BI SE RAZUMELI S TAŠČAMI IN TASTI,ČE JE LE MOŽNO IN OHRANJALI Z NJIMI PRISTEN ODNOS.Pri meni to žal ni bilo mogoče,ne trdim pa da bo kdaj drugače.Že to bo dovolj,če se ob srečanju pozdravive in rečeve na hitro kakšno besedo pa magari o vremenu in mislim,da bo to kar dovolj.Veliko je že,da se s človekom ne gledaš sovražno! sarin

17. maj 2010 22:14

Bravo Sarin! Čestitke za voljo in pogum, da si stvari vzela v svoje roke in ti želim vso srečo tudi v naprej! Sčasoma se bodo stvari umirile in uredile, čas in primerna razdalja naredita svoje :) beva

18. maj 2010 8:36

Kot je napisala Beva,-čas in primerna razdalja- je najboljše zdravilo proti tašči. Čim manj jo vidiš in slišiš o njej boljše je. Tudi sama sem sodelovala na tej temi, pred časom in moram reči, da pri meni stvari niso šle nič na kaj boljše. Niti se ne sekiram, ker nočem imeti opravka z njo.... Sarin tebi pa želim res iz srca, čim več miru, nič sekiranja in da bi končno bila srečna. lepo se imej se kaj slišimo bisagolf

18. maj 2010 8:49

Mene pa to "antitaščenje "bolj asociira na to,da ste punce precej nezadovoljne s temi situacijami.Saj drugače ne bi bilo toliko za pisat. Lahko bi se vseeno malce zazrla v svoj odziv na tašče in taste,pa poslušala svoje reakcije. Se vprašala,od kje toliko jeze,ko te ogovori,sarin.Sta si preveč karakterno podobne? Na otroka pa najprej počakaj,pa potem razmišljaj,kaj in kako se bo odvijalo.Včasih ravno vnučki naredijo krasno harmonijo.Če boš v naprej "pisala"takšne scenarije,kot si jih opisala,verjemi,da tega filma tudi tašča noče gledat. sara_k Sporočilo je spremenil(a) sara_k dne 18. 2010 09:00

18. maj 2010 20:22

Vse smo bile nekoč snahe in vse boste nekoč tašče, seveda, če ste mame. Medsebojno spoštovanje, tolerantnost in priznavanje, da nihče ne ve vsega ,pomaga za dobre medsebojne odnose. Ne vsako pripombo vzeti kot zlonamerno, nekateri pač morajo/mo vsako stvar komentirati, čeprav pri tem ne misliš nič konkretnega ali slabegal. Tako jaz to jemljem. Pogosto sem z veseljem poslušala taščo kako se kaj skuha ali kako je sama rešila kakšen problem, ki je tedaj delal težave meni. Nasvete sem upoštevala ali pa ne, odločitev je bila moja. Tudi s snahami nimam problemov. Upoštevam, da vsaka prihaja iz svojega okolja, s svojimi navadami. Priznati moram tudi kdaj pa kdaj, da nisem popolna pa gre. Tudi od njiju sem se že veliko naučila. NObena mi vsaj ne da čutiti, da jima presedam, če pa kdaj vidim, da katera ni najboljše volje ne hodim blizu. Smatram, da sem imela srečo, da sem tako taščo kot snahi takoj vzljubila, ne vem kako bi bilo, če bi mi bile antipatične. Vem, da se včasih zgodi, da nekateri ne najdejo skupnega jeziko, ker so si enostvano zoprni.

18. maj 2010 20:52

Tudi jaz sem tasca in imela sem tasco.S tasco sva si bili dobri, nikoli si nisva prisli navzkriz, res pa nisva ziveli skupaj. Moja snaha pa tudi zivi dalec od mene.Zdaj,ko sem pri njih ze en mesec,bi clovek pricakoval, da bi se me ze malo navelicali.Ampak se trudijo na vse pretege, da bi se malo ostala.Res pa je, da je moja snaha gospodinjski antitalent in je najbolj vesela, ko me vidi s kuhalnico, krpo in metlo.Na sreco je obdarjena z mnogimi drugimi talenti.Ze od vsega zacetka pa sem jo sprejela za svojo.Bila je sinova izbira in ker imam zelo rada svojega sina, sem a priori sprejela tudi njo.Radi se imamo se vedno, po desetih letih in to me osrecuje.Sem zagovornica misli, da lepa beseda lepo mesto najde. Vcasih je dobro presteti do deset,saj prehitro izgovorjene besede ni mogoce vzeti nazaj. naor

18. maj 2010 21:10

Vikica, Naor  lepo sta rekli.

"...Najbolje zdravilo proti tašči..."... Povem samo nekaj - uboge vaše mame, da imajo take hčere.

 

Pozdravček!