Oh te tašče

22. sep 2008 1:12

Kaj imam pa jaz najrajši pri svoji tašči: tudi takrat, ko imamo tako, kot bi padla atomska bomba ali vsaj skozi zavel orkan, nič ne reče. Tudi da bi kaj premaknila, ne. Pusti lepo pri miru in vse postorim jaz. Madona, da mi pa začne posteljo pogrinjati ... pa ne vem no, kaj bi naredila! Ena kolegica mi je enkrat razlagala, kako fino taščo ima, da vse naredi za njo: zlika, pomete, pobriše po tleh, pa ne vem, kaj še vse. Ker "ve, kako naporno službo imam in da ne utegnem". Jaz pa ravno tega ne bi prenesla, raje imam razmetano (sicer se trudim, da nimam :) ) Atina

22. sep 2008 19:26

hehe, atina, točno to: različni smo in imamo različne pojme o tem, kaj je idealna tašča in kaj je idealna snaha. Enim veliko pomeni udobje, drugim svoboda. Sama spadam v 2. kategorijo in ne bi prenesla takega vtikanja, kakor ga opisuje Loti. Enim bi bilo krasno, da tašča vse postori, mene bi to dušilo. Enim taščam bi bilo všeč, da snaha nič ne zna, samo da lahko one še naprej skrbijo za sina, enim je všeč, da vejo, da je sine v dobrih rokah in bo jedel, tudi če ne bojo one kuhale... Dam pa mamamii popolnoma prav: mož mora postavit meje, ne ti. Ti pa jih moraš postavit njemu;) Veri

22. sep 2008 21:05

Veri je napisal/a:

Dam pa mamamii popolnoma prav: mož mora postavit meje, ne ti. Ti pa jih moraš postavit njemu;) Veri

To je bistvo, samo dodajam..... če si mož upa postaviti te meje. Lp Nasha

23. sep 2008 9:39

Hehe, tak, ki si jih ne upa, pa pri meni tak ali tak nima kaj počet. Kako bo pa meni nasprotoval, kadar bom narobe mislila, če si še mami ne bi upal rečt? Ne, na mamine sinčke res ne padam... Se moram zanest na človeka - v vseh pogledih in to je ravno tako pomemben vidik kot drugi, saj bi se tudi jaz postavila zanj, če bi moji delali kakšne probleme (in tudi sem se, ko na začetku ni bil ravno všeč moji mami - tega se na srečo zdaj noben od njiju ne spomni, zdaj ga obožuje, hehe). Najina družinica je prva, ostali pa so širša družina in so seveda zelo pomembni in jih imava zelo rada, se vidimo vsak teden vsaj 1x, si pomagamo, kadar kdo kaj rabi,... Včeraj sem recimo naredila šamrole, na katere sta prišla moj bratec in njegova punca, nekaj pa jih je odnesel lubi svojim staršem (torej tašči in tastu), da se jima malo oddolživa za biokorenje, ki sva ga zadnjič dobila. Malenkosti, ki naredijo odnos. Zdaj pa kličem svojo taščo za recept za pasulj, hehe, lubiju je všeč tak, kot ga ona naredi, pa bo gotovo vesela, če jo vprašam za recept. Je pa treba postavit meje, same od sebe se ne - oz. se ne tja, kamor bi ti pasalo. Če jih ne postavi/š, drugi ne more vedet, da ti ni luštno tako kot je ali pa čuti, pa rajši noče videt, ker je pač njemu tako všeč... Če bi se vsi (moji, njegovi...) spomnili, da bojo 4x na teden pri nas ali mi pri njih, ne bi imeli mi 1 dneva zase - to pa ni življenje. Tako da: tudi za meje se je treba potrudit - iz vseh strani... Včasih je treba malo potrpet, včasih pa si je treba upat - kdaj kaj - to je pa verjetno ta umetnost... Veri

23. sep 2008 11:37

Veri je napisal/a:

Hehe, tak, ki si jih ne upa, pa pri meni tak ali tak nima kaj počet.... Se moram zanest na človeka........ Najina družinica je prva, ostali pa so širša družina........ Malenkosti, ki naredijo odnos.... Je pa treba postavit meje, same od sebe se ne aj - to je pa verjetno ta umetnost... Veri

To mi je všeč in sem se istih svari vseskozi tudi sama držala. Lp Nasha

23. sep 2008 13:34

Ko sem prvič spoznala mojo taščo, mi je rekla, da je prveč trpela pod srednjeveškimi odnosi s svojo taščo in lahko hodim po njej, pa mi ne bo nikoli rekla nič. Živeli sva pod isto streho, bilo je mnogo dobrega in tudi ne tako dobrega...pa vendar, sva zdržali. Pomagala mi je veliko, jaz njej bolj malo, saj ni bilo časa, velikokrat tudi ne njenih izkušenj. Vedno sem se držala svojega prepričanja, da lahko prižgeva spor v minuti, potrebno pa bo mesece, da ga zgladiva. Tako sem se umaknila v svoje prostore, ona pa v svoje in ko sva se spet srečali ni bilo več tako hudo. Glede njene ljubezni do sina mi je bilo vedno jasno, da ga ima rada tako kot jaz, vendar ne na isti način, pač tako kot imam sedaj jaz svojega sina. Danes je nebogljena, dementna, bolezen je naredila svoje. Sedaj sem velikokrat jaz tista, ki jo branim, ko obsojajo njena dejanja, saj se velikokrat pozabi, da je bolna in se svojih ravnanj ne zaveda. Kmalu bom na pragu svoje taščine vloge in upam, da me je dosti naučila. kara

23. sep 2008 17:59

Vsaka tašča ni zmaj in jaz tudi ne. turururu

23. sep 2008 18:37

Če sem bila še včeraj snaha, sem danes tašča. Če imamo srečo, se tako svet vrti. Še dvakrat prespimo in bodo vaše snahe pisale o svojih taščah - VAS.

kobra 1

23. sep 2008 20:45

Zelo imam rada svojo taščo ,seveda se je včasih "zraven vtaknila"kjer se je meni zdelo ,da ni treba,vendar zdaj ko je zadnji dve leti bolana in veliko v bolnišnici ,to  kar pogrešam!    Upam in želim da bi že končno ozdravela,pa čeprav  bo potem kaj"pokomandirala",ker tako pač je,tašče mislijo da imajo one prav ,snahe ,da imajo one ,jaz pa sem vzela zlato sredino in naredila tako ,da je bilo vedno prav za obe!Ko je bila zdrava ,je pomagala ona meni pri majhnih otrocih,kuhanju kosila ,zdaj pa upam da ji bom lahko vrnila pomoč,da si bo čimprej opomogla po bolezni!Treba je pač strpnosti in prilagajanja ,vendar po dvajsetih letih ugotavljam ,da jo zelo pogrešam ,ko je po več tednov v bolnici in ji bom z veseljem pomagala okrevati kolikor bom le lahko,da bo čimprej zdrava!

lp

marjeta10

23. sep 2008 21:16

Jaz pa mislim, da je mama otroku mama ne glede na to, koliko je star. Sin je za mamo sin tudi ko je že poročen in včasih se mame tega premalo zavedamo in se obnašamo, kot da je še vedno samo "naš". In iz tega potem prihaja vmešavanje, ki je skoraj gotovo mišljeno dobronamerno, saj katera mama pa bi hotela slabo svojemu sinu oz. njegovi družini. Seveda je to včasih naprono. Je pa res, da če mi je moja mama rekla, da je otrok premalo oblečen, se mi je to zdelo kar normalno, sem upoštevala ali pa tudi ne. Če mi je pa moževa mama (beri tašča, sama je nikoli nisem tako imenovala, sploh pa ne pred možem ali otrokom) rekla povsem isto, se mi je pa včasih zdelo kot da se vmešava. Tako je to, saj je od nekdaj veljalo, da kri ni voda. Če bomo gledali s takih in podobnih vidkov, bomo vse lažje razumeli. zoja2