Oh te tašče

20. sep 2008 9:23

Sama imam pred sabo še mnogo let preden postanem snaha ali celo tašča, vendar pa lahko povem primer iz naše družine. Moja starša sta se ločila pred tremi leti, mama ima sedaj novega partnerja, oče pa ne. Moja mama in očetova mama, torej njena bivša tašča, se še vedno družita, redno hodita na kavico, babica nas (vse skupaj!) vabi na kosilo, itd. Mi je prav zanimivo, kako sta postali pravi prijateljici, za babico se tudi šušlja, da pravi, da je njen sin naredil napako, ker je pustil oditi tako dobro žensko-mojo mamo. Druga tema pa je z novim partnerjem moje mame, njegova mati namreč nikakor ne more sprejeti, da si je našel toliko "mlajšo punco"... haha, da sploh ne omenjam, da sta moja mama in njen partner enake starosti, njegova bivša žena pa je bila 8 let starejša od njega. Napisano je malo nerazumljivo, a menda boste uspeli razbrati bistvo. Lp seothantic

20. sep 2008 13:06

Hm, jaz sem se pa naučila, da te pretirana potrpežljivost nikamor ne pripelje, samo slabše je... Če ne postaviš meja, grejo pač vedno dlje. Seveda pa to ni razlog, da moraš biti nespoštljiv. Navadno je tako najboljše, če zadeve vsek partner ureja s svojimi starši. Veri

20. sep 2008 18:07

STARŠI IN SORODNIKI SO NAŠA PRETEKLOST; OTROCI IN PARTNER PA NAŠA PRIHODNOST. S to tezo se nikakor ne strinjam. Ko si ustvariš družino in imaš otroke, pa menda ne zapreš vrata za seboj in pozabiš na vse od prej - na starše, na brate in sestre, na tete, strice... Ob prebiranju nekaterih od vas me kar zmrazi... se pravi, v družino bo prišlo sinovo dekle - žena, jaz jo moram a`priori sovražiti, kot tudi ona mene. Kje vam je zavraga kakšno spoštovanje do drugega človeka - naj bo to tašča ali snaha. Menda ima vsak svoje dobre in slabe lastnosti. Zanimivo, da nekatere vedno imate probleme oz. ste v konfliktu s komerkoli. Ne pozabite, medalja ima dve plati, tako tudi resnica. Pozdravček!

20. sep 2008 20:14

Bi rekla, da je med snahami in taščami tako kot med vsemi drugimi ljudmi: eni smo si na prvi pogled všeč, ene vzljubimo šele čez čas, enih nikdar, do enih smo ravnodušni, z drugimi se spet od prvega trenutka ne moremo niti videti....Pri odnosu tašča - snaha je problem v tem, ker obstaja en "skupni subjekt poželenja" (ki pa je včasih zgolj objekt za dokazovanje moči), ki ga nobena stran ne želi prepustiti drugi, objekt ali subjekt pa je vedno med kladivom in nakovalom.

 

Kakorkoli, vsaka medalja ima dve palti, kot je rekla dragička, bolj subtilno, kot je napsiala lučka52, pa je že težko napisati. Ene imamo srečo in se s taščami razumemo kot z materami, ene te sreče nimajo. Verjamem, da je včasih pretežni del krivde (pogojno govorim o krivdi) lahko na eni sami strani, večinoma pa vsak nekaj pripomore tako k dobrim kot k slabim odnosom. Od nas je odvisno, kaj želimo doseči, koliko smo v to pripravljeni vložiti, seveda upoštevajoč vse okoliščine. In može tu prevečkrat puščamo ob strani. Oni so tisti, ki se morajo izreči v konfliktni situaciji in če ne zmorejo vzpostaviti stanja znosnosti med materjo in ženo, ga je treba postaviti pred neka dejstva. Saj je enako z ljubicami: žene se bodejo z njimi za tisti skupek mišičevja in kosti, moški se počutijo kot petelini, ker se za njih bije boj. Namesto da se jeza žena usmeri na njih, ker oni so tisti, ki na koncu izbirajo in rečejo eni ali drugi strani da ali ne.

 

Mamamia

mamamia

20. sep 2008 22:02

Kot piha veter. Enkrat se štekava, drugič pa si greva pošteno na živce. Itak pa ne živimo skupaj in si zato radi gremo na obisk ! Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

21. sep 2008 9:35

Saj ne vem zakaj sem se odločila pisat na to temo. Prebrala sem jo pa. Ravno zdaj pa sem žalostna in razočarana. Moja tašča je take posebne vrste. Kot tako jo spoštujem. Nudim ji pomoč, ko jo potrebuje. Ne rečem, da ona čez teden ne skuha, skrbi za naju, ker sama tako hoče, pa vednar... Ne pusti nama dihat... Prepričana je, da je njena družina najbolj popolna na svetu, da je vse pošlihtano kot v sanjah... Pa ni, ker je preveč avtoritativna, pa preveč si dovoli. Moj je danes v volilni komisiji, jaz pa sem želela še malce poležat... Ona pa gor k nama, še več v najino spalnico brez trkanja, zlagat najine cunje, ki bi jih jaz kasneje in načrtovat kako bomo pa danes zopet to in ono skupaj in bomo najboljši, najbolj popolni... Kakšen je bil zaključek? Ja jaz sem odšla iz spalnicev brez besed, ona je v njej ostala in pospravljala za menoj, postlala posteljo za menoj, ker je sama takoj nisem, potem je pricapljala za menoj, mi povedala kaj naj skuham . In ja bom, zato da ji bom ustregla. Zopet brez besed. In ja, imeli bomo skupno kosilo kot vsak vikend, pa ne samo vikend vsak dan. In zato sem žalostna, kot že dolgo ne, ker mi ne pusti imet svojega življenja. Vse kar je dobrega v tem je to, da sem se odločila, da danes svojemu povem, da naj postavi mejo med tem kaj je naše in kaj je najino, da naj pove, da imava svoje življenje, da ne želiva, da nama ga krojijo starši, da naj povedo ko naju potrebujejo, da pa so midva njih ne potrebujeva več 24 ur na dan. Če tega ne bo hotel naredit bom odšla. Ker nimam več energije za bit tiho in ustrezat. Žal... Če sem malce zatežila, se opravičiujem. Želim pa vam lepo nedeljo... Lotti

21. sep 2008 9:48

Lotti, jaz te podpiram. Tega ne more prenašati nobena in tvoja tašča se preveč vključuje v vaše življenje. Moja tašča je našla pravo mero, če potrebujemo pomoč vedno rada priskoči, sicer nas pusti, da živimo po svoje. Enako ravnamo mi z njima. Druga stvar je če razmišljam o njej kot o sogovorniku, tam se ne ujameva najbolje in verjetno ne bi bile prijateljice, če naju nebi združil moj mož. Mene najbolj moti to, da .... ne bom razmišljala o tem. Če pogledam kot celoto, se čisto super razumemo, in upam, da se bomo še dolgo časa. LENČA

21. sep 2008 10:00

Lotti ne obtožuj se,to kar počne tvoja tešča je prav nesramno...sin ima punco in tudi če sta čez dan v sobi ne rinem tja brez najave oz. ju pustim na miru... pr tašči pa karkoli boš rekla,naredila boš vedno ti kratko potegnila,...imeli te bojo za nehvaležno,nesramno,razvajeno...vem kaj pišem... kuharca37

21. sep 2008 10:24

Tudi jaz nisem hotela na to temo nič napisati, pa bom vseeno.

9 let sem-smo živeli pri tašči,kljub temu, da sem imela svoje gospodinjstvo nisem imela miru.Ko sem prišla iz službe sem noro hitela pripravljati kosilo do 17 ure ko je prišel mož, ker je potem takoj šel naprej.Otroci seveda jokali, ko so prišli z vrtca bi viseli samo na meni , takrat sem imela dve deklice.Ko je prišel mož domov je tašča  VEDNO z nadstropja( mi smo bili spodaj) zaklicala" ali boš jedel......(karkoli je pač bilo)" NIKOLI ali BOSTE , samo ali BOŠ. Vzel je lonec in po stopnicah gor.....Enkrat se ojunačim in vpračam kam greš.Grem po zelje, papriko, golaž   karkoli je pač bilo.Ti kar pojdi, samo zložim v kovček in grem, če slučajno ne veš ti kuham jaz... Približno tako. Od takrat ni šel nikoli več po hrano, kljub temu, da je vsak dan znova vabila le njega.

Vedno je vedela kaj imam v hladilniku, najbrž je dopoldan ko sem bila v službi hodila po najinem stanovanju.

Ker mi gre tehnika od rok, sem nekako usposobila najina vrat da so se lahko zaklepala.V hiši je bil pravi.Jaz pa sem vstrajala z zaklepanjem, potem pa se je nekako umirilo, razen tega , da je otrokom govorila kakšno mamico imajo zaradi katerega imam včasih še sedaj težave.

Lotti temeljito se pogovori s svojim partnerjem, Škoda je sicer zveze , ki je lahko dobra, da bi se zaradi tega razdrla.Skupaj postavite meje, gotovo se da namestiti tudi kakšna dodatna vrata , ki bodo pomenila vajino zasebnost.

 

Če pomislim nazaj bi naredila strašansko napako. če bi se takrat razšla.Šele sedaj ko sva na svojem se prav čutiva in sva si podarila še dva sončka, tako da se imamo res lepo in se imamo radi.

Zberi toliko poguma in se postavi zase pri tem pa si ne pusti da te ranijo.

LP

mizarka

21. sep 2008 23:23

Moja tašča pa se v teh dneh poslavlja od nas. Ko jo gledam tako ubogo, nebogljeno, izčrpano....mi je hudo. Ne morem reči, da sva bile prijateljice, prepirale pa se tudi nikoli nisva. Ona je bila predvsem mama mojega moža in nonica mojim otrokom in pustila nam je živeti svoje življenje. V glavnem sva si pomagali, kolikor sva si pač lahko, včasih je seveda tudi kaj poškripalo, vendar nikoli nič hujšega ali usodnega. Večinoma sva vedno zmogle zadostno mero medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Ko pokopljemo svoje starše in starše naših partnerjev se nam na nek način pretrgajo korenine. In takrat boli in marsikaj ni več pomembno. Pogrešali jo bomo. skrzolin