Kaj beremo?

18. avg 2011 23:19

Daljnogled? Ali pa zora, do katere je še daleč.

lp

cervus

19. avg 2011 7:04

No, ko se pa včasih vtaknemo v koga, z lastnim jezikom dela slabše kot ....... je pa cel . Očitno je res občutljiva zadeva naroda, posameznikov pa ne nujno.

19. avg 2011 8:30

Elaphus,

to ni vic, ga imamo v obliki dedkove vojaške knjižice (iz leta 1927) shranjenega doma. Knjižica je seveda lično izpolnjena na roko, v cirilici, se razume, in poleg tega, da ima dotični vojak modre oči in rjave lase, piše tudi NEPISMEN - ker se pač ni hotel v knjižico podpisati v cirilici.

Ljudje smo z razlogom občutljivi na svoj jezik - ker je to naša identiteta, konec koncev je to jezik, v katerem mislimo, sanjamo, izražamo svoja čustva - koliko je vreden, nam postane jasno šele, ko nam ga nekdo poskuša vzeti ali oporekati. Zato ni na nas, da se zmrdujemo nad tem, kaj Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bosanci, Hercegovci itd. mislijo o svojem jeziku.

Naor, zelo lepo si nam pripeljala pred oči eno primerjavo ali, bolje, vzporednico: Krležo in prodajalko kruha na Pašmanu. Krasna primerjava je ravno zato, ker med tema dvema ni absolutno nobene primerjave. Kaj je za svoj jezik - kakor koli ga že imenuje - naredil Krleža, je neprecenljivo, in prav zaradi tega, mislim, ga kvalificirano lahko imenuje kakor koli misli, da je prav. Ta prodajalka na Pašmanu pa, se mi zdi, odstavka iz katere Krležine drame še tekoče prebrati ne bi znala. Pa da ne bi spet preveč stegovali vratov v tuja dvorišča...... kot da vsega tega ne bi imeli tudi pri nas! Žal.

19. avg 2011 9:58

Dalekozornica je po novem - tv sprejemnik, televizija po domače. Tudi nimajo več vatrogascev, ampak imajo gasioce .... (oboje so gasilci). In tako dalje in tako naprej.

Moj tast pred leti v Puli ni dobil "hleba" ampak je moral reči kruh, preden mu ga je prodajalka dala s police, a on je vse obrnil na hec in je bilo potem njej malo nerodno. Ker je pač povedal, da se trudi govoriti drug jezik in da vseh razlik ne pozna, zato ga včasih polomi in pride do nesporazuma. Ampak ljudje so bili tam po letu 1991 zelo občutljivi na tipične srbske izraze, uporabljene na hrvaških tleh. Tako kot smo Slovenci tudi bili v tistih letih čevapčiče preimenovali v mesne svaljke ... Če že pometamo, bomo najprej pred svojim pragom, kajne?

So pa moje izkušnje takšne, da so bili Srbi veliko manj občutljivi, če je nekdo na njihovih tleh uporabil kak tipičen hrvatizem (tisuću namesto hiljadu dinara na primer, ali juha namesto supa ...).

naor - vjetar, ne vijetar, in puše, ne piha...; je pa pijesak in ne pjesak, in mlijeko na primer, ne mljeko (pri Srbih mleko); Črnogorci so pa zgodba zase, oni tudi imajo ijekavico.

No, glavno da zdaj elaphus ve, kaj je dalekozornica ....

mamamia

mamamia

19. avg 2011 11:38

mimo vse logike se mi zdi tale televizor - zrakomlat, okovratnidopupak, okokučnidomobran - tle vsaj veš, za kaj gre - pa čeprav v hecu, ampak tisti dalekozor je pa čist mimo. čeprav - hm, mogoče pa JE dalekozor daljnogled, dalekozornica pa TV....

lp

19. avg 2011 11:40

Sem odprla temo: kaj beremo. Pa najdem vse kaj drugega kot čtivo............

Trenutno pa berem: Morska katedrala. Debela knjiga, vendar zelo čitljiva. Priporočam.

LP

19. avg 2011 11:48

rolada, saj lahko to beremo, je prav pdoučno, mnogo bolj kot katera od trenutno hudo "in" knjig.

Jaz pa razmišljam, da bi kakšno Mikrobiologijo vzela v  roko, (archi bo že vedel, zakaj), ostalim pa povem, da zato, ker me res čudi, da sem še po več kot 50 letnem stažu uživanja doma narejenih kompotov (shrankov) iz sadja z malo kisline, recimo breskev, še živa. Pa moji ostali v družini tudi. Hm, elja se zamisliti in vzeti omenjeno knjigo res v roke.

19. avg 2011 12:08

Ko je v Ljubljani leta 1928 začela oddajati radijska postaja, se je že govorilo o daljozorstvu, ne o televiziji.

Se pravi, da bi bil tv aparat danes lahko tudi "daljozor ali daljozornik". Televizijec bi pa bil "daljozorec". Ker pa je prevladala televizija imamo drugačne izraze. Hrvati so se pa očitno hoteli čimbolj distancirati od Srbov na vseh področjih, kjerkoli bi lahko dokazovali svojo idenditeto, da so neglede na Krležo, začeli graditi svoj jezik. Kakor jim paše. Vem pa, da tam, okrog preloma tisočletja, tudi jaz nisem na Krku dobil "kafe", ampak sem tudi moral pojasniti, da sem vojsko služil v Srbiji, osnovno šolo hodil 70-tega leta in da smo se takrat učili o srbohrvatskem jeziku in da znam kolikor znam, se pa trudim. Res je super takole tudi o jeziku se malo pogovoriti. Lp. Janko

19. avg 2011 12:31

A, viš, tale dalekozornica le ni tako nelogična! Skozi to "škatlo" se vidijo daljna obzorja...

lp

19. avg 2011 12:56

Prav zanimivo je brati, kake izkušnje imamo po bivših bratskih republikah, ko smo se jim poskušali približati in bolj ali manj uspešno uporabljali njihov jezik, pa najsi bo to hrvaški, srbski ali bošnjaški...makedonski bi bil že malo trši oreh. Moram pa priznati, da sem pa žal bolj malokrat doživela nasprotno - da bi se naši južni bratje na obisku Slovenije potrudili s kakšno slovensko besedo. Tu jim "veselo" priskočimo mi na pomoč - saj mi pa "znamo njihvov jezik". Po takih dogodkih se potem pogosto sprašujem, ali je bilo to prav. Mirno bi lahko govorila slovensko, pa naj se mučijo...amapk mi neki vrag ne da, mogoče tudi kot gesta gostoljubja, kjer poskušaš gostu ustreči (gostu na domu, ne v turističnem pomenu). Kako je vaše mnenje glede tega?

Mimo teme sicer....ne pa čisto.

lp