Kaj beremo?

21. jul 2011 15:59

@Sashika: Tistega Zamjatina se mi zdi, da nekje imam.

@terakota: pravzaprav me nič ne moti, če odmislim etiko in moralo.

ežoj

21. jul 2011 18:30

 Ah, če že odmišljamo etiko in moralo in razmišljamo o prešuštnicah in njihovih partnerjih - spomninček iz prvega letnika gimnazije ali kako pripraviti mularijo k branju: profesorica nam je z vso resnostjo odsvetovala knjigo, ki je za naša leta odločno preveč nespodobna - Lepe gospe z bogatega dvora (napisal Wang Shicen, že zdavnaj pokojni). Resda ima tam nekje okoli 1000 strani, ampak prebrali smo jo vsi. In za poleti pod palmo je prav zabavna , tudi če si že malo čez 15 ali pa celo že študent....

Sonja

21. jul 2011 19:04

@ežoj: Ane Karenine se mora človek lotiti šele takrat, ko je že predelal Ljubimca lady Chatterley (D.H. Lawrence), Sago o Forsytih (John Galsworthy, seveda z vsemi nadaljevanji), Gora je mlada (Han Suyin), Aleksandrijski kvartet (Lawrence Durrell) in Venerino delto (Anais Nin). Tako se mu koža utrdi in se mu ne ježi več toliko ob raznih nečednostih, ki občasno skalijo še tako zgledne vaške ribnike. Dodati moram, da je najprimernejše obdobje za prvo branje naštetih mojstrovin zgodnja puberteta, torej še preden bridke lastne izkušnje skisajo avtentično literarno doživljanje.

21. jul 2011 20:17

Haruki Murakami: Kafka na obali

 

^{Ena najboljših knjig, kar sem jih kdaj prebrala.}

vedozeljnica

21. jul 2011 21:39

Ežoj, s tvojo recenzijo Ane Karenine se ne morem strinjati, žal. In prvič slišim, da je bila kurba. Če se ženska zaljubi v drugega moškega, najbrž zato še ni kurba. Ženske, ki tako imenujejo pa že morajo imeti malo več moških. Ali se motim? Do sedaj sem mislila, da Ana Karenina spada med bisere klasične literature. Staraš se Naor, staraš!!!

 

naor

21. jul 2011 21:46

[citat=--nola--]

[citat=--vedozeljnica--]

Haruki Murakami: Kafka na obali

 

[/citat]

 

Jaz tudi vidim, da se staram, rada imam klasike. Sem se lansko leto lotila Murakamija po priporočilu in zares: brala sem hlastno. Do polovice, ko sem glasno zaprla knjigo, ko se nisem mogla spomniti razloga čemu jo berem. Se spomnim, da sem brala ob Metafiziki cevi, ki pa je mimogrede krasna bukvica. Pa je šel še en poskus zbližanja z leposlovjem po zlu. Je pa seveda vsak dobrodošel, da pove katera literaura mu odgovarja in zato ni zasmehovan. Moja najboljša knjiga je recimo otroška, za zgodnje mladince natančneje: Ronja razbojniška hči

terakota

21. jul 2011 22:57

@naor: spomnil sem se enega vica, gre nekako tako:

- soseda, kje pa je Franci

- odšel je na službeno pot, ne bo ga dva dni

- ja, soseda, to pa je priložnost, kaj pa če bi midva...........

- ja sosed, kaj si pa misliš, nisem jaz kurba

-ja, soseda, kdo je pa omenil denar

torej, Ana Karenina, po teh kriterijih res ni kurba, prešuštnica pa vsekakor, a je to kaj zelo različno s moralne plati, naj vsak za sebe presodi sam. Med bisere klasične literature tudi po moje vsekakor paše, predvsem zaradi univerzalnosti zgodbe, ki paše v vse kulture in okolja. Če se poročena ženska " zaljubi " ko ima osem letnega otroka, se onegavi in ostane noseča s kurbirjem, in zapusti moža in otroka zaradi kurbirja............. prav me zanima s kakšno besedno akrobatiko to spravite v ene normalne, moralno sprejemljive okvire. Zgodba bi bila precej drugačna, če bi enga momenta ( preden se začne *ukat s kurbirjem ) enostavno zapustila moža in otroka in to lepo javno sporočila in se potem začela.................

@proxima: lahko se stvar relativizira s ne vem kakšnimi nebuloznimi kurbirskimi ( no pa prešuštniškimi ) zgodbami, izhodišče je postavil Tolstoj: poročena ženska, s osemletnim otrokom se v zakonu *uka in ostane noseča s kurbirjem in zapusti oba, pravzaprav je mož natrajba, ona bi verjetno še naprej bila poštena in se gonila s kurbirjem, živela pa pri možu ( pa še za nameček se čuti več vrednom in moralnom od drugih ). Kakorkoli obrneš, enostavno ni nobenega opravičila, ni niti pikice razumavanja za tako nizkotno dejanje. Kakorkoli obrneš, zmeraj nam ostaja etika in morala, ki je vsaj v opisanih razmerjih kristalno jasna, navkljub vsem poskusom relativizacije in " razumevanja " ( verjetno, za vsak primer).

Zgodba, ki jo je zastavil Tolstoj je kristalno jasna: moralno totalno zavrženo dejanje, v vseh časih in kulturah, okoljih...................

ežoj

21. jul 2011 23:43

ežoj, preveč časa si že v zasavju, zna biti, da je zrak udaril na moralistične centre...ajoj

Ker stvar je taka, da se ljudje zaljubljajo. Dokler je srce mlado (leta niso važna), se bo zaljubljalo. Ali pa bo to storila glava, whatever. Je sicer blazno fino, če se vsake toliko časa ponovno zaljubiš v svojega stalnega partnerja, ampak, ni nujno...  Kvečjemu bi morala biti Ana Karenina opomin za ljudi v tem smislu, da bi se zavedali, da s tem, ko se poročiš, še nimaš neke trajne vinkulacije in zagotovljene ne sreče in ne zvestobe. Ker se je treba za to vedno znova potruditi. In Tolstoj je pač orisal tipično rusko meščanstvo, kjer te lekcije niso vzeli, ker so se poročali zaradi dogovorov. In Kareninu razen časti dolgo časa ni bilo nič jasno, potem, ko je ukapiral, je bilo pa prepozno. In, BTW, ko smo ravno pri Tolstoju: Tolstoj je živel tipično življenje ruskega moškega, ki se je do srednjih trideset na veliko vlačil po bordelih (ker fantje se pa morajo zdvijat, ne) in je poskusil v življenju vse živo. In ne samo to, zadevo je celo popisal v svojem dnevniku. In potem, ko se je poročil, je svoji ženi v znak "zaupanja", v smislu, evo ženica, preberi, kaj vse sem počel prej, sedaj pa ne bom več, izročil ta dnevnik in revica je padla v šok in se nekaj let ni opomogla (pa tudi nosečnosti v seriji ji ravno niso pomagale, da bi se). In potem je Tolstoj nekje pri petdesetih ukapiral, da je malo razvajena sebična moška svinja in potem se je do smrti kesal. Stranski učinek njegovega kesanja so vrhunska dela, ampak življenje z njim ni bilo rožnato. Kar se da prebrati v biografiji o Tolstoju (brala pred leti, ampak sedaj se mi res ne da iskati zapiskov, mislim, da je avtor nek Anglež na L...)

Asi que, no moralices demasiado, porque se te puede echar al reves todo eso....

In preden me odnese: nekoč je tule nekdo nekaj na suho pametoval, da on pa, odkar je poročen (pa je bil kratek čas) ne bi pogledal nobene druge in da mu tudi na misel ne pride in mu ne bo prišlo. In je potem dobil kultni šus s strani lady nole, ki mu je napisala, da zaradi tega, ker nima fantazije, se mu pa res ni potrebno postavljati na piedestal.

Tko je shvatio, shvatio je

Naor, jaz se tudi staram

Vendelina jr.

22. jul 2011 5:21

Ana sem pa Ana tja - a Vronski je pa lilija? 

Ampak tu že bredem v moralistično močvaro.

Če vas moralno razburjajo osebe v romanih -  Ana Karenina,  Tadzio v Smrti v Benetkah in Bog obvari kakšna Justine v de Sadovem pisanju, da sploh ne razpravljamo o Molly Bloom  -  brati ste se pa naučili in se vam zdi škoda, da bi šla ta vaša spretnost v nič, se še vedno lahko potopite v Ruhvano, ki nam jo je kakšen dan nazaj celo v kamen (ali beton)  vlito predstavila mamamia.

http://www.znanje.org/lektire/i22/06/02iv0610/02iv0

nola

22. jul 2011 10:35

No,

saj je vse skupaj prepričevanje prepričanih, pa je boljše, da stvari ne spravljamo na osebno raven, pa magari je zrak v zasavje zatohel in udari na kakšne moralistične centre. Kakorkoli obrnete, tema je večna, pa zakonsko urejanje kurbarije in prešuštva gor/dol, smo ljudje in večinoma veljajo moralne in etične norme, ne glede na to kaj pravi zakon ( če prešuštnico ne kamenjamo, po moralni plati se ni nič spremenilo, njeno obnašanje ni nič bolj sprejemljivo ). Saj jaz priznam tudi vso možno svobodo, vključujoč tudi svobodo do ljubezni, vendar ne prek trupel: moja svoboda ( tudi do ljubezni ) je omejena s svobodo drugih, da bodo srečni, da niso prizadeti. S kakšno pravico Ana Karenina prizadene Serjožo ( njen sin ) tako da ga zapusti in se goni ( in je seveda tudi njemu temeljito spremenila življenje, namesto ljubeče matere ima kurbo mater )? A ni ona svobodo do ljubezni že izkoristila, sedaj se spomnila, pa še z možem, se goni okoli in s tem zelo prizadene vse okoli, svoje najbližje pa najbolj.

No, bom nehal, lahko se na glavo postavite, lahko je ( in verjetno res ) Tolstoj bil baraba, lahko iščete vsa možna opravičila, čez nekakšno osnovno etiko ( če moralo pustimo pri miru ) ne moremo: tako obnašanje je nesprejemljivo za večne čase, za vse družbe, vse sisteme, religije.......

Kot rečejo v naši vasi: sapienti sat ( temu stari laini rečejo: tko je shvatio........... )

A ja: zanimivo, jaz se pa nič ne staram, pa še mi moralistični centri delujejo čist v redu.

 

ežoj