Včeraj sem z veseljem pripravljala kosilo. Goveja juhica se kuhala že od pol 8 zjuraj.
(Pred časom sem kupila veliko črno posodo od Emo Celje, premera 32 cm, zraven sem vzela steklen polkrožen pokrov. Zadnjič sem v njej delala golaž iz 5 kg mesa, tako da veste, kako je velika.)
Olupila sem krompir, ga narezala, povaljala v rdeči mleti papriki in dala v črno posodo, ki sem jo dobro namazala z mastjo. Zraven sem dala korenček, zeleno, peteršilj, prepolovljeno čebulo, česen, zeleno svežo papriko. Po vrhu sem naložila piščančja bedica, ki so se celo noč pacala v sladko-kisli marinadi. Vse to sem postavila v pečico.
Ker je stekleni pokrov imel plastični ročajček, mi ga je mož odvil. Vse to se je lepo peklo v pečici, dvakrat sem vzela vem, odvijač sem dala v luknjico, ki je ostala od ročajčka, odkrila in obrnila bedrica.
Ko je že po uri in pol hotelo biti konec pečenja, sem kar v pečici povleka malo na ven, spet z odvijačem privzdignila pokrov in.... ... ko je počilo... V trenutku nisem vedela ali je začela tretja svetovna vojna, ali kaj drugega... pred menoj je bila polna pečica na milijone kosov stekla. Sreča, da mi ni kakšen kos priletel v obraz... ...Kaj vam naj povem... mož je vse pospravil... nisem imela moči za nič... Presenečenje je bilo takšno, da za slabo voljo ni bilo časa.
Kaj smo jedli... govejo juho, meso iz juhe in nekaj na brzino... Žalost velika...
Sploh se ne zavedamo, kakšna nesreča nas lahko doleti v kuhinji.
Pozdravček!