1. sep 2005 19:44
Živjo!
No, vidim da je orbitrek res vsestransko uporaben. In kot opažam najbolj primeren za stojalo za cunje. Tudi pri nas je tako. Vendar upam, da ne bo več tako dolgo. Oziroma vsaj tako dolgo še, dokler je moožna rekreacija na prostem. In le to si želim, da bi bilo možno še kar nekaj časa.
Claudija, no nekako takole gre. Ko si boš naslednjič obljubila, jutri bom, preprosto vstani iz kavča in ven v naravo. Važno je, da si na zraku in da se giblješ. Sprva počasneje in ne preveč intezivno mogoče le intenzivna, hitra hoja, kasneje v kombinaciji s rahlim tekom,... da ne bo to le en in edini poizkus. Pravijo, da je najbolje, da npr. tečeš s takim tempom, da bi se lahko zraven pogovarjal. Poizkusi, prepričana sem, da boš naslednji dan komaj čakala, da boš lako šla na kolo, tečt ali karkoli že boš špočela.
Sasy popolnoma te razumem, mora biti še veliko težje če ima takšen odnos do tebe mama.
Jaz imam takšno taščo. No bi lahko rekla, da je bolj kot ne cela njegova družina zelo negativno nastrojene proti meni. Vse pa je še veliko težje, če živiš pod isto streho. Meni te zidove vsako minuto "obere". Čeprav je vse bolj podobno "špajzu" (po kvadraturi), sva bila srečna, da sva si lahko ustvarila skupen dom. Vendar mi je žal za dan, ko sem se tako odločila. A kaj, ko človek nikoli ne ve kaj ga čaka.
Veliko je goraj na svetu, zato se moramo še bolj potruditi, da najdemo tisto dobro, da sejemo dobro v naših najmlajših in da delimo vso to pozitivno energijo, kar pa ni vedno enostavno.
Najpomembneje je to, da se sami potrudimo, da je nam samim lepo. Da ne spustimo blizu vseh teh hudoželjnih ljudi in njihove negativne energije.
Mislim, da to pomeni ZMAGO nad njimi! Saj, ko bodo opazili, da nas ne gane njihovo govorjenje, dejanja,..., da smo srečni,... Jih bo le to spoznanje veliko bolj žrlo in s tem bodo sami sebi povzročili veliko več slabege.
Sasy začni se bojevat sama s sabo, da boš močna in brezbrižna za mamine komentarje. Verjemi, da ji bo tako zelo hudo pri srcu.
Čeprav včasih pridejo teški trenutki je res, da solze odplaknejo vse težave. Sama se v takih trenutkih odmaknem v naravo in razmišljam, jokam,... Včasih pa v naravi preprosto pozabim in vidim veliko lepih, lepših stvari, polnih pozitivne energije..., in ko se vrnem domov se sprašujem zakaj sem se sploh tako razburila. Oziroma zakaj sem jim pustila, da so mi prišli tako blizu. To je zame največji poraz! Da se pustim, da me zživcirajo da take mere, da postanem občutljiva, da boli, da postanem depresivna...
Vsekakor pozdravljena še z moje strani na našem forumu.
Verjamem, da nam bo skupaj uspelo!
Vsekakor si na pravi poti saj si spregovorila o svojih težavah! In včasih je potrebno le toliko, le spoznanje, soočenje z svojimi problemi.
Jaz sem še vedno na področju gob. Odkar sem se vrnila z dopusta samo nabiram, čistim, vlagam,....
Njam se bomo mastili pozimi....
Sem kot kakšna veverička in delam zalogo za zimske dni.
Lp. Rožica.
A še nekaj Sasy nabiranje gob je zame tudi zelo dobra terapija.
Zaupaj svoji osebni moci. To je vse, kar v tem skrivnostnem svetu sploh imas.