1. sep 2005 8:32
Zdravo, rožice moje !
Končno mi je uspelo priti na forum. Pa koliko ste napisale ! Ko bi se še Slovenci množili, tako kot se me !!!! Vedno več novih vas je, ki se kilogramsko in centimetersko krčite.
Luthien, ja ta fant je isti, ki si je popekel nogo. En teden je imel rano zaceljeno, sedaj pa zvit gleženj na drugi nogi.
Helena45, ja, ta moj sonč je tisti, ki je tako veselo belil stanovanje, prejšnji teden še okna, sedaj pa prisiljen počitek. No, včeraj je bilo že malo boljše, tako, da je sklenil, da prvega šolskega dne ne more zamuditi, pa če gre tja po štirih. Do avtobusa ima daleč, pa od avtobusa do šole, tako, da bo po moje kar težko hodil. Pa saj je še mlad. Ima pa res smolo in boljše, da je počitnic konec. Upam, da je bonus za to leto izpolnil.
Veronika, 3. krog ! Pa kje pobiraš voljo ? Ala ti vera, si pa pogumna. Koliko si se skrčila v prvih dveh krogih ? Me pa nismo niti slučajno "zaprta" družba, samo množimo se pa res neverjetno. Dobrodošla med nami !
Tejčica, mene na sadni dan zelo nasiti študentfuter - razno zrnje, ki ga pojem kaki 100 g. Potem imam kar lep čas občutek sitosti. Poizkusi.
Sasy, brala sem te in se mi je kar milo storilo, ko sem tako pozna z odgovorom. Sem ena starejših predstavnic foruma, ki me je življenje zelo teplo, zelo poteptalo, ampak sem se hvala bogu vedno znova pobrala. Bila sem v obupnih depresijah, ko so mi pomagali s tabletami, ki pa niso trajna rešitev. Meni je pomagal razgovor s psihiatrinjo, ki mi je pojasnila določene stvari. Pol leta sem hodila k njej in se pravzaprav na novo rodila. Ampak brez moje silne želje, da se postavim na noge, ne bi bilo nič. Verjemi, da vsak človek doživlja v življenju vzpone in padce, vsak vedno znova najde nek smisel, ki ga pelje dalje. Pri meni je bil to moj otrok, za katerega sem videla, kako trpi z mano. In zanj sem zbrala vso energijo in se trudila, da bi bilo moje življenje spet polno, da bi na mojem obrazu spet bil nasmeh, da bi se veselila jutra, ko odprem oči. In skozi to bitko sem spoznala, da je le smrt dokončna, nepopravljiva, vse ostalo pa lahko popravimo, izboljšamo, si naredimo lepše. Glede na to, da si pisala o tvojih dveh otrocih, naj ti bosta onadva tisti povod, za katerega se boš trudila, saj bosta tudi onadva prav gotovo srečna, ko bosta videla, da si "ta prava mami". Veš, otroci trpijo z nami, samo morda tega ne pokažejo vedno. In kadar mi je hudo, pomislim na veliko ljudi, ki jim je še huje, kot meni in pomislim: "No, saj ni tako hudo. Bo že." Velikokrat ko sem v buli, ko mi krivulje padajo, grem nekam ven, kričim, se pogovarjam sama s sabo, otroku povem, da rabim čas zase in si ta čas res vzamem. Najbolj od vsega pa me pomirijo knjige. Veliko let nisem imela nikogar, ki bi mu povedala, kako hudo je, kaj se dogaja z mano. In takrat sem začela pisati te moje samogovore. Je pomagalo. Solze pa, kot si rekla, res splahnejo vsaj malo žalosti iz nas. Toliko sem prejokala, da se včasih čudim, od kod so se jemale te solze. Ampak saj veš, za jokom pride smeh, za brezupom upanje, za dežjem sonce. Vedno vedi, da sta otroka tista, ki te potrebujeta in zanju se splača potruditi. Držim pesti, da bodo krivulje hitro obrnile smer navzgor.
Spet sem se razpisala ! Že končujem.
marjanca45