25. apr 2014 7:49
Strinjam se, da je ni barve, ki bi te pomladila, če na obrazu nosiš breme celega sveta ali še huje, zatežen izraz, željo po uničenju vsega in vseh okoli sebe.
Malo pred petdesetim so se mi na glavi pojavile hraste, ki so zacvetele ob vsakem nanosu nove barve, kar je pripomoglo k že nekajkrat preloženi odločitvi o prenehanju "farbanja sebe in drugih"
Najtežje je preživeti obdobje "šekastih krav", ko čakaš, da lasje prerastejo barvo, ko v ogledalu straši.
Vztrajanje je poplačano z eno skrbjo manj in spoznanjem, da so iskrivost, samozavest, dobra volja najboljša kombinacija "farbanja".
Malo jih je, ki bi enakomerno in lepo sivele, ki bi imele bele ali srebrne lase, pa se tega s pravo mero energije sploh ne opazi.
Kaj je huje, perfektna barva in naguban, ubijalski obraz, ali šekasto sivo-belo-srebrna glava in naguban, nasmejan obraz?
Vsem, ki želite prepustiti naravi, da v miru opravi svoje delo, pa se bojite, poskusite, konec koncev, če res ne gre, izhod v barvanju je vedno tu.
A niti ene ne poznam, ki bi se vrnila v barvni svet. Morda zato, ker v tem času dozorevaš, spoznavaš, da nihče (ali le redki, pa še ti zelo omejen čas) ne bulji v tvojo glavo, ne kaže s prstom nate, se ne norčuje in kar je še podobnih budalaštin, skratka, spreminjaš se v pozitivno smer.
Tečnobam, nergam in zlobam tega sveta pa tako ali tako ni pomoči.
Zato: sivi lasje, zakaj pa ne!
lp
mzm